Nimamo skupnega sovražnika, pravzaprav je “drugi” postal sovražnik, ne glede na to, kdo ali kdo bi bil tisti “drugi” za nas. Vsi imamo v sebi nekaj agresije. Vsi imamo temnejšo plat. Politiki, novinarji in pisatelji pa morajo to sovraštvo spodbujati in projicirati na druge. Z namenom, da bomo glasovali zanje ali brali njihova besedila. Zakaj nas tako zanima skrivnostna zgodba, roman z zločinom v srcu?
Politiki in pisatelji uporabljajo v nekem smislu zelo podobna orodja. Pritegniti morajo pozornost volilne enote, svoje baze ali bralcev. Vedo, da je nasilje pogosto dober vir zanimanja, da imamo vsi v sebi nekaj agresije in je koristno prikazati nasilje, negativce. Politiki morajo vznemiriti naša čustva proti sovražniku. Pisatelji pritegniti zanimanje svojih bralcev s prikazom povišanih čustev in visokih vložkov.
Zakaj je danes na svetu toliko sovraštva?
Moramo verjeti, da imamo veliko za izgubiti: zemljo, denar, ženske ali moške. Politiki s pozivom k nekakšnemu “sovraštvu” do drugih, ki so upodobljeni kot drugačni od nas, komaj kot ljudje kot živali ali kot zločinci ali preprosto kot ljudje, ki bodo to, kar imamo, vzel za oporo. Na ta način nas lahko združijo in nam omogočijo, da na druge projiciramo svoje temne želje. Lažje je pritegniti zanimanje javnosti za negativca, serijskega morilca ali hudobno čarovnico, kot pa za nekoga, ki vodi dolgočasno in običajno življenje častnega državljana.
Morda se moramo spomniti naše skupne človečnosti, dejstva, da smo si na koncu vsi bolj podobni kot različni. Da so zlikovci redki, kot so pravi junaki.
Filozofija sovraštva
Če ste na splošno pozitivna oseba, ki odpušča, vam je koncept sovraštva do drugih, še manj nekdo, ki ga komaj poznate, tuj koncept. Ljudje večino časa ne govorijo sovražnih stvari, ker so kruti, obsojajoči, nedružabni. Namesto tega skupni občutki in psihološke potrebe pri nekaterih posameznikih prikažejo najslabše vedenje in jih spodbudijo, da izrečejo negativne izjave o drugi osebi
