Mojzes je ena najvidnejših osebnosti v Stari zavezi. Medtem ko se Abraham imenuje »oče zvestih« in prejemnik Božje brezpogojne zaveze milosti svojemu ljudstvu, je bil Mojzes človek, ki je bil izbran, da svojemu ljudstvu prinese odrešenje. Bog je posebej izbral Mojzesa, da vodi Izraelce iz ujetništva v Egiptu do odrešenja v Obljubljeni deželi. Mojzes je tudi priznan kot posrednik Stare zaveze in se običajno imenuje dajalec postave. Končno je Mojzes glavni avtor Pentateuha, temeljnih knjig celotne Biblije. Mojzesova vloga v Stari zavezi je tip in senca vloge, ki jo ima Jezus v Novi zavezi. Zato je njegovo življenje vsekakor vredno preučiti.
Mojzesa prvič srečamo v uvodnih poglavjih knjige. V 1. poglavju izvemo, da so Abrahamovi potomci, potem ko je patriarh Jožef rešil svojo družino iz velike lakote in jo namestil v deželo Gošen (v Egiptu), živeli v miru več rodov, dokler ni v Egiptu prišel na oblast faraon, ki »ni poznal Jožefa«. Ta faraon je podredil Hebrejce. Uporabil jih je kot sužnje za svoje velike gradbene projekte. Ker je Bog blagoslovil hebrejsko ljudstvo s hitro rastjo števila, so se Egipčani začeli bati vse večjega števila Judov, ki živijo v njihovi deželi. Faraon je torej ukazal smrt vseh moških otrok, rojenih hebrejskim ženskam.
Zgodba o junaku
Biblična znanstvenica pa omaja Mojzesovo avtorstvo in trdi, da so prvih pet knjig napisali različni pisarji v različnih časovnih obdobjih. Zgodba o Mojzesu, kot je povezana v Izhodu, je zgodba junaka, kot jo je razvil Joseph Campbell v delih, kot sta Junak s tisočerimi obrazi ali Transformacije mita skozi čas. Čeprav je Mojzes rojen kot Hebrejec, je bil kmalu po rojstvu ločen od svojega ljudstva in zanikal svojo kulturno dediščino. Ko odkrije, kdo je, mora zapustiti življenje udobja, na katerega se je navadil. Podati se je moral na potovanje, ki ga pripelje do spoznanja njegovega namena v življenju. Boji se sprejeti tisto, za kar ve, da mora narediti, a to vseeno stori in uspe. Zgodba tako odmeva, ker se dotika univerzalnih tem in simbolov glede osebne identitete, namena v življenju in vpletenosti božanskega v človeške zadeve.
Mojzes in Egipčanska duhovniška teorija
Kljub temu obstaja egipčanski zapis o dogodku, ki je, trdijo nekateri, navdihnil zgodbo o eksodusu v Manetovem poročilu o egiptovskem duhovniku Osarsifu in njegovem vodstvu skupnosti gobavcev. Manetovo poročilo je bilo izgubljeno, vendar ga obširno citira Jožef in pozneje rimski zgodovinar Tacit. Po Jožefu je egiptovski kralj Amenofis (ki ga izenačujejo z Amenhotepom III., okoli 1386-1353 pr.n.št.) želel “videti bogove”, a mu je orakel rekel, da ne more – razen če Egipt očisti gobavcev.
Zato je gobavce pregnal v mesto Avaris. Tam so bili združeni pod vodstvom monoteističnega duhovnika po imenu Osarsif. Osarsif se je uprl vladavini Amenophisa. Uvedel je monoteizem in povabil Hikse nazaj v Egipt. V Tacitovi različici se egipčanski kralj imenuje Bocchoris in del svojega prebivalstva, prizadetega z gobavostjo, izžene v puščavo. Izgnanci ostanejo v puščavi »v omamljenosti žalosti«, dokler se eden od njih, Mojzes, ne zbere in jih popelje v drugo deželo. Tacit nadaljuje, da je Mojzes nato ljudstvo naučil novega verovanja v enega vrhovnega boga in jim »dal novo obliko čaščenja, ki je v nasprotju z vsem, kar izvajajo drugi ljudje«.
Mojzes je bil ubežnik
Mojzes je odraščal v faraonovi hiši. Nekoč je opazoval egipčanskega nadzornika, ki je silovito udaril nedolžnega judovskega sužnja. Potem ko se je prepričal, da nihče ne gleda, je ubil nadzornika in ga zakopal v pesek. Kljub njegovim previdnostnim ukrepom je beseda o tej epizodi prišla do faraonova ušesa in Mojzes je bil obsojen na smrt. Po izročilu, ko je bil tik pred usmrtitvijo z mečem, se mu je vrat čudežno obrnil v slonovino in lahko je pobegnil.
Bil je največji prerok
Tora izpoveduje, da »noben prerok ni vstal kot Mojzes.« Dejansko je bil Mojzes edinstven v svoji ravni prerokbe. Medtem ko so drugi preroki prerokovali le v sanjah ali viziji in tudi takrat s pomočjo angela, je Mojzes izkusil prerokbo podnevi brez kakršnega koli medija. Medtem ko bi bili drugi preroki navdušeni, ko bi prejeli svojo prerokbo, je Mojzes to izkusil, »kot da bi govoril s prijateljem.« Mojzes je bogoslužje zaznal na zelo neposreden način in bi njegove prerokbe cenil v njihovi polnosti. Drugi preroki niso bili seznanjeni s takšnimi razodetji in so bili sposobni ceniti božje samo na bolj splošen način brez te stopnje jasnosti.
Njegovo rojstvo so napovedali egipčanski astrologi
Kralj faraon je bil takrat vladar Egipta. Njegovi astrologi so mu povedali, da so v zvezdah videli, da se je rešitelj judovskega ljudstva rodil in da bo na koncu srečal svoj konec skozi vodo. Faraon je zato odredil, da se vse novorojene judovske dečke utopijo v reki Nil, da bi zagotovil, da bo ta rešitelj judovskega ljudstva ubit. Yocheved, Mojzesova mati, ga je rodila tri mesece prezgodaj.6 Ko se je rodil, je bila hiša napolnjena s svetlobo od njegove svetosti.7 Otroka je skrivala pred egiptovskimi oblastmi do takrat, ko je bil njen deveti mesec nosečnosti. Ko ga ni mogla več skrivati, je dala Mojzesa v košaro in jo splavala po reki Nil ter ga tako rešila pred smrtjo.
Mojzes je jecljal
Midraš nam pripoveduje, da je Mojzes, ko je bil majhen deček v faraonovi palači, nekoč zgrabil faraonovo krono in si jo dal na glavo. Faraon se je bal, da je deček zasledoval monarhijo. Da bi ga preizkusili, so kraljevi svetovalci predlagali, naj faraon pred dečka postavi bleščeče zlato in enako bleščeč vroč premog. Če bi Mojzes posegel po premogu, bi bilo jasno, da ga preprosto privlačijo svetleči predmeti. Pred vrsto svetlih stvari je Mojzes hotel posegati po zlatu, a je angel preusmeril njegovo roko proti premogu. Mojzes je vzel kos premoga in ga dal v usta. Ožgal si je usta in od takrat je s težavo govoril. Rabin Shneur Zalman iz Liadija pojasnjuje, da je Mojzesovo jecljanje odražalo njegovo duhovno stanje. Njegova duša je bila iz sveta Tohuja (»kaosa«), ki je nad našo realnostjo. Posledica tega je bila njegova nezmožnost povezovanja (ali komunikacije) s tistimi okoli sebe.
