Trst – Prva delitev primorske je potekala na Versajski mirovni konferenci na koncu 1. sv. vojne, kjer so zmagovalci novo razdelili Evropske države. Amerika nikoli ni bila uradno vključena v zavezništvo zmagovalcev vojne, ampak Američani so vseeno sodelovali na konferenci. Italija je po vojni prestopila na stran Antante. Ozemeljske zahteve Italije so vključevale tudi Slovenijo. Američani so s predlogom Wilsonove linije. Wilsonova linija je začrtovala mejo vzdolž Reke. Jugoslavija pa bi vključevala Idrijo in Postojno. Jugoslavija pa je kasneje mejo pridobila z Rapalsko pogodbo, ki je Italijo potisnila na slovensko narodno območje. Hitro po Rapalski pogodbi so Slovenci že čutili Italijanski teror.
Čez dvajset let se je začela druga svetovna vojna. Italija se je pridružila Nemčiji, ki pa je izgubila. Italijanska predaja zaveznikom je bila podpisana na Siciliji. V predaji se je Italija odpovedala Furlaniji-Julijski krajini.
Neptunov kip v Trstu
Trst po drugi svetovni vojni
Razmejitev, določena z mirovno pogodbo je bila ugodna za Jugoslavijo, saj je Jugoslavija dobila večino zahtevano ozemlje. Dobila pa ni Gorice, Trsta, Goriške ter Tržico. Kljub jugoslovanskim zahtevam pa Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline niso bile uvrščene v pogajanja.
Prizadeto Slovensko ljudstvo je težko spremljalo pogajnja. Medtem ko je večina italijanskega prebivalstva z veseljem pozdravila vrnitev Trsta Italiji. Italijani v Julijski krajini so težko doživljali izgubo Istre, ki se jim je močno vtisnila v srca. Slovencem so zadovoljstvo nad pridobitvijo slovenskega podeželja na Krasu in v Posočju uničile zahteve po Gorici ter Trstu.
Najstarejše pričevanje slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benediktincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru. V Štivanski cerkvi pri Trstu pa so odkrili rokopise, ki so nastali med 8. in 10. stoletjem, v katerih so zabeležena imena slovanskih knezov Pribine in Koclja. Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je še v 15. stoletju približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. Ostali dve tretjini sta italijansko-beneška in tržaško-furlanska (t. i. »tergestinsko narečje«, ki je dokončno izginilo v prvi polovici 19. stoletja). To razmerje se je ohranilo vse do poznega 18. stoletja.
