Najboljši Slovenski Filmski Režiserji Vseh Časov 2021

Slovenski filmski režiserji so izjemno uspešni. Slovenija je izjemno majhna država, vendar v njej vseeno mrgoli mnogo dobrih filmskih režiserjev. V Sloveniji ni najbolj znana po filmskih uspešnicah, ampak v tujini nas še vedno predstavljajo filmski režiserji, ki so s trdim delom uspeli v filmski industriji. Slovenski filmski režiserji Slovenijo predstavljajo tudi v Hollywoodu. V tem prispevku Vam bomo pokazali, kateri so najboljši slovenski filmski ustvarjalci.

Slovenski filmski režiserji: Goran Vojnović

Goran Vojnović je slovenski pisatelj, pesnik, scenarist in filmski režiser. Najbolj znan je po romanu Čefurji raus!, ki mu je prinesel številne nagrade, pa tudi po tožbi slovenske policije, ki je bila dan pozneje umaknjena po medijski pozornosti in ogorčenju javnosti zaradi vložitve obtožb. Fiktivno delo je slovenskemu ministrstvu za notranje zadeve prineslo zadrego.

Vojnović se je rodil v Ljubljani v družini mešanega bosanskega in judovskega porekla. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Prvo pesniško zbirko Lep je ta svet je izdal leta 1998. Njegov roman Čefurji raus! je začel kot nedokončan filmski scenarij. Opisuje življenje priseljenske mladine na posestvu Fužine v Ljubljani, njihove vsakdanje težave in kulturne razlike med domačini in priseljenci iz nekdanje Jugoslavije. Zanj je prejel nagrado Prešernove fundacije in nagrado Kresnik leta 2009. Prevedena in objavljena je v srbščini, hrvaščini, bosanščini, češčini in italijanščini. Odlomki knjige pa so prevedeni v nemščino in angleščino. Njegov roman Jugoslavija, moja dežela je leta 2011 izšel pri založbi Beletrina. Angleški prevod je leta 2015 objavil Istros Books v Veliki Britaniji. Njegov tretji roman Figa je Istros Books leta 2020 prevedel v angleščino.

Slovenski filmski režiserji: Mitja Okorn

Mitja Okorn je slovenski filmski režiser in scenarist. Najbolj znan kot režiser Letters to Santa, Planet Single in njegovega hollywoodskega prvenca Life in a Year. Rodil se je 26. januarja 1981 v Kranju, večino časa pa je odraščal na rolkah na ulicah tega mesta. Diplomiral je na srednji ekonomski šoli in študiral na Ekonomski šoli Univerze v Ljubljani. Nikoli ni študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, glavni slovenski filmski šoli, saj jim je očital, da desetletja stagnirajo. Zelo kritičen je tudi do tega, da sta slovenska kultura in filmska industrija popolni amaterji, ker ga ignorirata in ne vlagata denarja v njegove filmske projekte.

Leta 2007 je bil eden od desetih nominiranih za nagrado IYSEY za najbolj obetavnega mladega filmskega podjetnika, ki jo podeljuje British Council. Potem je dva tedna preživel v Walesu in Londonu, kjer se je predstavil strokovni žiriji, kjer je spoznal Duncana Kenworthyja, ki ga je opisal kot mladega režiserja s polno energije in svetle prihodnosti. Jeseni ga je poljska komercialna televizija TVN povabila, da režira in napiše prvo sezono poljske televizijske serije 39 i pół (2008–2009), ki je na Poljskem z odličnimi ocenami doživela velik uspeh. Po tem je režiral številne reklame na Poljskem.

Leta 2011 je režiral svoj prvi mednarodni celovečerni film, romantično komedijo Pisma sv. Nikolaju (Listy do M) v distribuciji ITI Cinema. Film je doživel velik uspeh na Poljskem z prejemki več kot 12 milijonov dolarjev. To leto je bil najbolj gledan film na Poljskem z več kot 850.000 gledalci. Skupaj si ga je ogledalo več kot 2 milijona. S 130 dnevi je to drugi najdaljši predvajani film v zgodovini poljske kinematografije, šele po Titaniku. Pravice za oddajanje so bile prodane različnim televizijskim postajam na Poljskem, Češkem, Latviji in v Sloveniji.

Slovenski filmski režiserji: Nejc Gazvoda

Nejc Gazvoda je slovenski pisatelj, scenarist in režiser. Objavil je številne romane in zbirke kratkih zgodb, napisal je tudi scenarije za dve uspešni televizijski drami, nedavno pa je napisal in režiral svoj prvi celovečerni film Izlet (2011). Gazvoda se je rodil v Novem mestu na jugovzhodu Slovenije leta 1985. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Že v srednji šoli je izdal knjigo kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, za katero je leta 2006 prejel nagrado Fabula za najboljšo zbirko kratke proze v slovenščini, objavljeno v zadnjih dveh letih. Njegov film Izlet iz leta 2011 je bil na 85. podelitvi oskarjev izbran za slovenskega kandidata za najboljšega tujejezičnega oskarja, vendar ni prišel v končni ožji izbor.

Slovenski filmski režiserji: Janez Burger

Janez Burger, rojen v Kranju v Socialistični republiki Sloveniji, je odraščal v Železnikih, zdaj pa živi in ​​dela v Ljubljani. Leta 1986 je začel študirati na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1990 pa je študij opustil in se preselil na študij na Filmski in TV šoli Akademije za uprizoritvene umetnosti v Pragi (FAMU). Leta 1996 je diplomiral iz filmske in televizijske režije na FAMU in se preselil nazaj v Ljubljano.

V Sloveniji je ustanovil svojo gledališko skupino Burgerteater. Leta 1997 je posnel svoj prvi celovečerec V leru. Svetovna premiera je bila na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovy Vary leta 1999 v mednarodnem tekmovalnem programu. Tek v prostem teku je bil predstavljen na več kot 60 festivalih po vsem svetu in je v Cottbusu osvojil Veliko nagrado in nagrado Findling. Leta 2002 je Burger posnel svoj drugi film Ruševine. Film je imel svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu leta 2005. Skupaj z Janom Cvitkovičem je leta 2003 ustanovil produkcijsko hišo Stara Gara in bil je producent Cvitkovičevega nagrajenega filma Od groba do groba. Leta 2009 je posnel svoj tretji celovečerni film Tiha sonata, film brez dialoga. Film je imel svetovno premiero na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu leta 2011.

Jan Cvitkovič

Jan Cvitkovič je slovenski filmski režiser, scenarist in igralec. Aprila 2007 je za svoje delo že osvojil skupno 12 nagrad in 3 nominacije na različnih filmskih festivalih, vključno s filmskim festivalom v San Sebastianu in beneškim filmskim festivalom. Po enem letu je opustil študij fizike. Nato je potoval po Izraelu, Egiptu in vzhodni Afriki. Ko se je vrnil, je začel študirati arheologijo in leta 1999 diplomiral. Od takrat se je zanimal za režijo filmov.

František Čap 

František Čap, v Nemčiji znan tudi kot Franz Cap, je bil češki in slovenski filmski režiser in scenarist. Med letoma 1939 in 1970 je režiral 32 filmov. Ustvaril je slovenske filmske klasike, kot so Vesna, Ne čakaj na maj in Naš avto. Je tudi eden najbolj priljubljenih režiserjev zgodnje slovenske kinematografije v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pred prihodom v Jugoslavijo je bil Čap hvaljen kot mlada zvezda češke kinematografije. Med drugo svetovno vojno je režiral ducat lahkih romantičnih dram in melodram, med njimi mednarodno priznani Nočni metulj, ki je prejel nagrado na beneškem filmskem festivalu, in Moški brez kril, ki je v Cannesu prejel nagrado za najboljšo režijo. Njegov zadnji češkoslovaški film Bela tema, njegov osebni favorit, ga je spravil v konflikt s komunističnimi oblastmi. Po kritikah, ki jih je njegov film prejel od žirije delavcev na filmskem festivalu v Zlinu, je Čáp žirijo označil za “bedake, ki [njegovih] filmov ne razumejo”. V komunistični Češkoslovaški to ni šlo dobro in prepovedali so mu režijo filmov.

Pobegnil je v Zahodno Nemčijo, kjer je režiral tri filme, med njimi All Clues Lead to Berlin, ki je bil distribuiran v številne države. V Jugoslavijo je prispel na prošnjo direktorja slovenske filmske produkcije Branimirja Tume za pomoč pri razvoju slovenske filmske industrije v petdesetih letih.

Franci Slak

Franci Slak je bil slovenski filmski režiser, producent, scenarist, predavatelj in politik. Njegov film Hudodelci iz leta 1987 je nastopil na 38. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu. Slak se je skupaj z družino že v mladosti preselil v slovensko obalno mesto Koper. Tam je končal osnovno in srednje šolanje. Najprej se je vpisal na AGRFT v Ljubljani, da bi študiral snemanje filmov, kasneje pa se je preselil v Łódź na Poljskem, kjer je leta 1978 končal študij filmskega mojstra. Leta 1980 je postal redni predavatelj na ljubljanski Alma mater in tam ostal zaposlen do njegove smrti.

Trikrat je prejel Badjurovo nagrado (v letih 1981, 1985 in 1987), svojemu imenu pa je leta 1988 dodal tudi nagrado Prešernovega sklada. Bil je predsednik odbora za programiranje Aktivne Slovenije. Kot kandidat stranke se je neuspešno potegoval za mesto ljubljanskega župana. Umrl je po hudi bolezni leta 2007. Tik pred smrtjo je posnel nizkoproračunski avtobiografski film z naslovom “Kakor v nebesih, tako na zemlji”, ki je bil decembra predvajan na RTV Slovenija tega leta.