Habsburžani so bili močna dinastija. Če imajo velike dinastije srednje Evrope nekaj skupnega, je to, da ne vedo, kdaj so premagane. Nemški Wittelsbachi so vladali Bavarski in Pfalcu od 12. do 20. stoletja – 700-letni življenjski cikel, ki je zajemal vse od visokega srednjega veka do prve svetovne vojne. Gvelfi iz Hannovra in Brunswicka, katerih linijo lahko z gotovostjo zasledimo vse do devetega stoletja, so bili prav tako vzdržljivi, saj so v 18. stoletju (prek kralja Georgea I.) pridobili britanski prestol in se nato poročili z grškimi, danskimi in Španske kraljeve družine.
Toda od vseh evropskih dinastij zagotovo nobena ni pokazala večje sposobnosti za samoohranitev kot Habsburžani. Od sorodstva in spopadov do uničujočih verskih razkolov, so vse vrste nesreč grozile, da bodo to izjemno družino pognale v izumrtje. Nič pa ji ni moglo preprečiti, da je od srednjega veka do moderne dobe prevladoval v predelih srednje Evrope in širše. Tudi naključje je igralo vlogo pri njihovem vzponu, saj so Habsburžani preživeli večino svojih sosedov. V splošnem kaosu, ki je spremljal propad cesarske linije Hohenstaufen sredi 13. stoletja, je bil za nemškega kralja izvoljen grof Rudolf Habsburški. Po lastnem opisu »nenasitni mož vojne« je Rudolf izkoristil priložnost, da je zavzel Avstrijo in današnjo Slovenijo. Njegovi nasledniki so se potisnili proti Jadranu in v 14. stoletju zavzeli Tirolsko. Sredi 15. stoletja so postali sveti rimski cesarji.
Habsburžani so se širili na zahod in vzhod
To ni bil konec širitve Habsburžanov. V 16. stoletju so eksplodirali navzven in s srečno poroko med Filipom Lepim, sinom bodočega habsburškega cesarja Maksimilijana (vladal 1508–19) in špansko princeso Juano Kastiljsko leta 1496, dobili Španijo. čezmorski imperij, ki bi sčasoma vključeval velik del Novega sveta, Filipine, severni Tajvan, Guam ter postojanke na kitajski, zahodnoafriški in indijski obali. Habsburžani so bili prvi evropski vladarji, ki so ustanovili cesarstvo, na katerem sonce nikoli ni zašlo ali, kot so takrat govorili, kjer je bila maša v neprekinjenem praznovanju. Filipov in Juanin sin, Karel V., ki je leta 1519 postal cesar Svetega rimskega cesarstva, je bil prvi »svetovni monarh«, čigar oblast se je razširila na štiri celine.
Toda z veliko močjo so prišle nove grožnje. Obdržanje Madžarske in Češke iz dvojnih krempljev Turkov in protestantov je stoletja skrbelo za Habsburžane. Pridobitev njihovega velikega srednjeevropskega ozemlja je Habsburžane potegnila v dve smeri, na zahod in na vzhod. Po abdikaciji cesarja Karla V. leta 1555–56 je ena veja, ki jo je vodil Karlov sin Filip II, vladala Španiji, druga, ki jo je vodil Karlov brat nadvojvoda Ferdinand, pa je predsedovala Svetemu rimskemu cesarstvu (vključno z Avstrijo in Bohemija) in Madžarski.
Vino in ženske
Za preživetje in uspeh potrebujejo vse dinastije malo sreče. Habsburžani so to zagotovo imeli – zlasti na področju biologije. V povprečju so imele knežje in plemiške dinastije v predmoderni Evropi 15-odstotno stopnjo neuspeha vsakih 25 let. Z drugimi besedami, približno polovica jih je umrlo zaradi pomanjkanja moških dedičev vsako stoletje. Ker je bilo na kocki tako veliko, so mnogi Habsburžani poskrbeli za veliko otrok. Prvi habsburški vladarji Avstrije v 13. in 14. stoletju so praviloma ciljali na ducat. Medtem ko je cesarica Marija Terezija (vladala 1740–80) v samo dveh desetletjih nič manj kot 16. Pričakovali so, da bodo habsburški moški zaposleni v spalnici. Veljalo je, da maternice potrebujejo pogosto mazanje, da se ne bi skrčile. Ker so verjeli, da sta plodnost in rojstvo sinov povezana z osebno pobožnostjo, je bila večina habsburških vladarjev in njihovih žena vpadljiva tudi v svoji predanosti katoliški veri.
Za pomoč pri plodnosti so bile uporabljene druge metode. Da bi se prepričal, da je njegova zaročenka, Elisabeth Christine iz Brunswick-Wolfenbüttla, kos nalogi, jo je cesar Karel VI (vladal 1711–1740) pred poroko obvezal, da opravi ponižujoč ginekološki pregled pod nadzorom jezuitskega duhovnika. Nato jo je zalil z obilico rdečega vina v prepričanju, da so pomoč pri spočetju. To zdravilo je imelo nasprotni učinek in je nekoč bleščečo ‘Lily White’ (‘Weisse Liesl’) spremenilo v debelega alkoholika.
Habsburžani in grozeče izumrtje
Po smrti brezdediča Karla II. je sledila nasledstvena vojna po Evropi. Čeprav je srednjeevropska veja Habsburžanov upala, da bo zavzela dediščino mrtvega kralja, njeni vladarji niso uspeli obdržati Španije, ki je prešla na francoske Bourbone. Skoraj takoj je usoda izumrtja, ki je doletela špansko habsburško linijo, ogrozila osrednjo Evropo. Sveti rimski cesar Karel VI (vladal 1711–40) je bil zadnji preživeli habsburški moški. Njegov starejši brat je umrl prezgodaj. Stric, ki bi lahko zagotovil nadomestno linijo, pa je bil škof in tako je bil brez otrok. Kljub previdnostnim ukrepom, ki jih je Charles sprejel ob poroki, je minilo osem let, preden sta z Lily White rodila sina, ta pa je umrl že po sedmih mesecih. Nato je rodila le dekleta, začenši z Marijo Terezijo leta 1717.
Habsburška posest v srednji Evropi ni imela enotne nasledstvene sheme. Nekateri so dovoljevali dedovanje žensk, drugi pa ne. Tako je Charles skoval načrt, da bi zagotovil preživetje dinastije: spremenil je zakon o dedovanju, da bi omogočil univerzalno dedovanje žensk, pri čemer je najprej imenoval svoje nečakinje za svoje naslednice in nato, po rojstvu Marije Terezije, svojo hčer za svojo glavno naslednico. Nova shema – znana kot pragmatična sankcija – je bila prvič objavljena leta 1713 in v naslednjih 10 letih je Charles prepričal parlamente ali diete svojih srednjeevropskih gospoščin, da jo sprejmejo. V nadaljnjem poskusu, da bi zagotovil pravice svoje hčerke v prihodnosti, si je Charles zagotovil tudi potrditev velikih evropskih sil.
Preroki in papeži
Karel Bavarski je umrl leta 1745. Funkcija cesarja Svetega rimskega cesarja je bila tehnično izbirna, vendar je bila do leta 1740 dejansko dedna v družini Habsburžanov. Kot ženska Marija Terezija ni mogla biti suverena Svetega rimskega cesarstva, saj pragmatična sankcija ni veljala za cesarstvo, temveč le za gospostva družine Habsburžanov. Namesto nje je devet volilnih knezov za Karlovega naslednika izbralo moža Marije Terezije, Frančiška Štefana Lotarinškega. Marija Terezija je tako postala cesarica, a le prek moža.
Habsburžani so skozi stoletja o sebi zgradili veliko mitologijo. Ta je nabirala legende in zgodbe, ki so govorile o usodi družine kot velikih vladarjev. Dvoglavi orli, akrostihi in starodavne prerokbe so dodali lesk napovedani podobi moči, skupaj z domnevno biološko povezavo s starozaveznimi preroki, grškimi in egiptovskimi božanstvi, 100 papeži ter skoraj 200 svetniki in mučeniki.
