Celjski Grofje: Najpomembnejša Slovenska Plemiška Rodbina

Celjski grofje so bili najvplivnejša poznosrednjeveška plemiška dinastija na ozemlju današnje Slovenije. Vstali kot vazali habsburških vojvod Štajerske v začetku 14. stoletja, so od leta 1341 vladali grofiji Celje kot neposredni grofje (Reichsgrafen), leta 1436 pa so se povzpeli v kneze Svetega rimskega cesarstva. Grad gospodov Sanneck (Žovnek) na reki Savinji na Spodnjem Štajerskem se prvič omenja okoli leta 1123/30. Njihovi predniki so bili morda sorodniki svete Heme iz Gurka († 1045), ki je imel na tem območju velika posestva. Trdnjava naj bi bila zgrajena že pod vladavino Karla Velikega kot trdnjava proti Avarom. V svoji kratki vladavini je ambiciozna in uspešna dinastija pustila trajen pečat.

Z zvito politiko in premišljenimi poroki so si nabirali bogastvo in moč. Njihov vzpon je bil meteoren. Posesti, ki so si jih nabrali v slovenskih, hrvaških ali ogrskih deželah, so jim podelili naslove knezov zagorskih (1397), banov hrvaških, slavonskih in dalmatinskih (1407); Ogrski baroni (1430) in končno leta 1437 knezi Svetega rimskega cesarstva.

Celjski grofje

Neki Leopold iz Žovneka se je pojavil kot podpornik habsburškega kralja Rudolfa I. Nemčije v bitki na Marchfeldu leta 1278. V začetku 14. stoletja so se gospodje Žovnek združili z avstrijskimi Habsburžani v njihovem spopadu proti koroškemu vojvodi Henriku VI. okoli Češkega kraljestva, zaradi česar so leta 1308 postali habsburški vazali. Leopoldov brat Friderik je s poroko leta 1322 podedoval veliko posesti pokojnih grofov Heunburških. Celjska posestva so postala last dinastije leta 1333, šele pred večletnimi spopadi z grofom Ulrikom V. Pfannberškim in več drugimi konkurenčnimi plemiškimi dinastijami. Friderik je končno zmagal s podporo Otona Veselega, habsburškega vojvode Štajerske. Leta 1332 je postal deželni glavar Kranjske in vetrovnega pohoda, cesar Ludvik IV. ga je leta 1341 v Münchnu povzdignil v status komita in prejel naziv Celjski, ki izhaja iz Celjskega gradu.

Celjski grofje so v kratkem času s poroki svojih hčera imeli v lasti več kot 20 gradov po ozemlju sodobne Slovenije in širše. S pridobivanjem velikih posesti v sosednjih vojvodinah Štajerske in Koroške, na Kranjskem, pa tudi na ozemlju ogrske krone (vključno s Hrvaško in Slavonijo) se je njihov vpliv povečal in postali so ena najmogočnejših družin na tem območju. Grof Ulrik II. Žovneški, vodja najemniških vojakov, se je pridružil madžarskemu kralju Ludviku I. pri njegovem pohodu na Dalmacijo leta 1354 in kmalu zatem Rex Romanorum Karlu IV. pri njegovem kronanju v Rimu. Njegov sin Viljem se je poročil z Ano Poljsko, hčerjo poljskega kralja Kazimirja III. Celjski grofje so bili v sorodstvu z vladarji Bosne ter poljskimi in madžarskimi kralji. Tudi preko Barbare Celjske so bili grofje v sorodstvu s kralji Češke.

Celjski grofje: Cesarski knezi

Njihov hiter vzpon se je nadaljeval po bitki pri Nikopolisu leta 1396 proti Otomanskemu cesarstvu. Tam je grof Hermann II. rešil življenje madžarskega kralja Sigismunda, sina pokojnega cesarja Karla IV. Za nagrado je kralj družini (1397–1399) podaril mesto Varaždin, zagorsko grofijo in številna posestva na Hrvaškem. Leta 1401 so bili grofje Celjski med Sigismundovimi privrženci proti nenaklonjenim ogrskim magnatom. Njihovo zavezništvo s cesarsko hišo v Luksemburgu se je še tesneje s poroko Hermannove hčerke Barbare iz Celja s kraljem leta 1405. Leta 1418 je grof Hermann II podedoval koroške in kranjske posesti izumrlih grofov Ortenburških.

Leta 1410 je bil Sigismund izvoljen za kralja Rimljanov in je bil leta 1433 okronan za svetega rimskega cesarja. Leta 1436 je povzdignil Celjske grofe v čin knezov Svetega rimskega cesarstva (čeprav so obdržali naziv grof). Habsburžani, katerih najmočnejši tekmeci so postali, so se odzvali z vojno, ki je trajala do leta 1443, ko je bil podpisan sporazum o medsebojnem dedovanju.

Grof Ulrik II. Celjski je bil najmočnejši član Celjske družine. Leta 1432 se je poročil s Katarino, hčerko srbskega despota Đurađa Brankovića. Ulrik je imel velik vpliv na številnih sodiščih, ki izvira iz odnosov, ki jih je družina Celjskih grofov vzpostavila v preteklosti. Po smrti habsburškega kralja Alberta II. leta 1439 je skušal pridobiti regentstvo Ogrske, Češke in Avstrije z nadzorom nad Albertovim mladoletnim sinom Ladislavom Posmrtnim. S takšnimi ambicijami je dobil številne nasprotnike in tekmece, na primer madžarsko družino Hunyadi. Po neuspešnem zahtevku za bosansko krono so Celjski grofje pridobili nekaj ozemelj na Hrvaškem in v Slavoniji. Leta 1452 je končno uspel prisiliti cesarja Friderika III., da mu izroči dečka kralja Ladislava. Tako je Ulrik II postal de facto regent Madžarske.

Upadanje moči Celjskih grofov

Leta 1456 po smrti njegovega tekmeca Johna Hunyadija ga je Ulrik II nasledil kot generalni kapitan Ogrske. To je sprožilo zaroto družine Hunyadi proti Ulriku II. in so ga 8. novembra v Beogradu ubili možje sina Johna Hunyadija Ladislausa. S smrtjo Ulrika II. je zamrla moška linija Celjskih grofob, po nasledstveni vojni pa so bila vsa njihova posestva in premoženje na podlagi dedne pogodbe predani Habsburžanom.

Zapuščina Celjskih grofov

Del njihovega grba – tri zlate zvezde na modri podlagi, ki so jih kot gospodje Žovnek podedovali od nekdaj močnih koroških grofov Heunburgov leta 1322 – je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vključen v grb Jugoslavije in slovenski plašč. grba leta 1991. Je tudi sedanji grb Celja.

Celjski grad

Celjski grad je bil uradna rezidenca Celjskih grofov. Je največji in verjetno najpomembnejši srednjeveški grad na Slovenskem. Utrdbo so zgradili v 12. stoletju grofje Vovberg. Toda najslavnejši prebivalci gradu, celjski grofje, so ga konec 14. stoletja preuredili v rezidenco. Dozidali so štirinadstropni stolp, najbolj ohranjeno zgradbo gradu, na drugi strani grajskega dvorišča pa so zgradili dve stanovanjski stavbi, kjer sta bivali družina in pomočniki.

Zaradi lege in utrdb je bil grad nepremagljiv. Od gradu do kašče je bil zgrajen skrivni rov, ki bi zagotavljal potrebno hrano, če bi bil grad oblegan. Po koncu dinastije Celjskih grofov se je grad večkrat zamenjal in z izgubo strateške vloge je Celjski grad začel propadati. Na srečo se je ob koncu 19. stoletja Celjsko muzejsko društvo lotilo obnove in grad rešilo pred popolnim razpadom. Danes je grad priljubljena turistična atrakcija in priljubljeno poročno prizorišče. Na dvorišču gradu se skozi vse leto odvijajo kulturne prireditve, še posebej pa je znano po vsakoletni prireditvi Pod celjskimi zvezdami, kjer se enkrat letno čas umakne in obiskovalci lahko doživijo življenje v srednjem veku.