Ojdipov kompleks je izraz, ki ga uporablja Sigmund Freud v svoji teoriji psihoseksualnih stopenj razvoja, in je generični izraz za Ojdipov in Elektrin kompleks. Ojdipov kompleks se pojavi v fazi faličnega razvoja (3-6 let), v kateri je vir libida (življenjska sila) koncentriran v erogenih conah otrokovega telesa (Freud, 1905). V tej fazi otroci doživljajo nezaveden občutek želje po nasprotnem spolu starša ter ljubosumje in zavist do istospolnega starša. Ojdipov kompleks je uspešno rešen, ko se deček začne identificirati z očetom kot posredno pot do matere. Ojdipov kompleks je daneš še vedno pogost. Nekatere Freudove teorije pa so bile diskreditirane.
Kaj je Ojdipov kompleks?
Pri mladem dečku nastane Ojdipov kompleks ali bolje rečeno konflikt, ker fant razvije nezavedne spolne želje po materi. Zavist in ljubosumnost sta usmerjena proti očetu, predmetu materine naklonjenosti in pozornosti. Ti občutki do matere in rivalstvo do očeta vodijo v fantazije, da bi se znebil očeta in zasedel njegovo mesto pri materi. Sovražna čustva do očeta vodijo v kastracijsko tesnobo, iracionalen strah, da ga bo oče za kazen kastriral. Za spopadanje s to tesnobo se sin poistoveti z očetom. To pomeni, da sin sprejme/ponotranji stališča, značilnosti in vrednote, ki jih ima njegov oče (npr. osebnost, spolna vloga, moško očetovo vedenje itd.). Oče postane vzornik in ne tekmec. S to identifikacijo z agresorjem fantje pridobijo svoj superego in moško spolno vlogo. Fant svojo željo po materi nadomesti z željo po drugih ženskah. Freud (1909) je kot dokaz Ojdipovega kompleksa ponudil študijo primera Malega Hansa.
Kaj je Elektrin kompleks?
Elektrin kompleks je izraz, ki se uporablja za opis ženske različice Ojdipovega kompleksa. Vključuje dekle, staro med 3 in 6 let, ki se nezavedno spolno naveže na očeta in vse bolj sovražno do svoje matere. Elektrin kompleks, čeprav ga pogosto pripisujejo Freudu, je dejansko predlagal Freudov varovanec Carl Jung. Za dekleta se Elektrin kompleks začne s prepričanjem, da je že kastrirana. Za to krivi svojo mamo in doživlja zavist penisa. Da bi dekleta razvila svoj superego in žensko spolno vlogo, se morajo poistovetiti z materjo.
Toda motivacija deklice, da se je odrekla očetu kot ljubezenskemu objektu, da bi se vrnila k materi, je veliko manj očitna kot dečkova za identifikacijo s svojim očetom. Posledično je identifikacija deklet z materami manj popolna kot pri fantih z očeti. Zaradi tega je ženski superego šibkejši in njihova identiteta kot ločene, neodvisne osebe je slabše razvita.
Kritično vrednotenje
Freud je verjel, da je Ojdipov kompleks “osrednji fenomen spolnega obdobja zgodnjega otroštva”. Vendar je malo dokazov, ki bi podprli njegovo trditev o spolnih razlikah v morali. Na primer, merjeno s sposobnostjo otrok, da se upirajo skušnjavi, so dekleta, če že kaj, močnejše od fantov. Po Horneyju (1924) in Thompsonu (1943), namesto da bi si dekleta želela penis, je tisto, kar jim v resnici zavidajo, vrhunski družbeni status moških. Freud je domneval, da je Ojdipov kompleks univerzalen fenomen, vendar je študija Malinowskega (1929) o prebivalcih Trobriandovih otokov pokazala, da je bil odnos oče-sin zelo dober, če je oče materin ljubimec, ne pa sinov disciplinar. Zdi se, da je Freud preveč poudaril vlogo spolnega ljubosumja. Toda to je še vedno samo ena študija in preučiti je treba več družb, tako zahodnih kot avkunskih.
Tudi drugi psihodinamični teoretiki, kot je Erikson (1950), so menili, da je Freud v svojem opisu razvoja osebnosti pretiraval vpliv nagonov, zlasti spolnega nagona. Erikson je to poskušal popraviti z opisom faz psihosocialnega razvoja, ki odraža vpliv družbenih, kulturnih in zgodovinskih dejavnikov, ne da bi zanikal vlogo biologije. Druga pomembna kritika Freudove ojdipovske teorije je, da je skoraj v celoti temeljila na primeru Malega Hansa (1909). Pravzaprav je bila Freudova Ojdipova teorija predlagana že leta 1905, Mali Hans pa je bil preprosto predstavljen kot “mali Ojdip”.
Glede na to, da je bil to edini otrok, o katerem je poročal Freud, in da mora vsaka teorija razvoja vključevati študij otrok, je Mali Hans ključno pomembna študija primera. Vendar je bilo izjemno pristransko, saj je Hansov oče (pristaš Freudovih teorij) delal večino psihoanalize, Freud pa je Hansa preprosto videl kot potrjuje njegovo Ojdipovo teorijo.
Kaj, če Ojdipov kompleks ni rešen?
Ko konflikti na drugih psihoseksualnih stopnjah niso razrešeni, lahko pride do fiksacije na tej točki razvoja. Freud je predlagal, da fantje, ki se ne spopadajo s tem konfliktom, dejansko postanejo “fiksirani na mater”, medtem ko dekleta postanejo “fiksirana na očeta”. Nerazrešen Ojdipov kompleks lahko vodi do izzivov pri doseganju zrelih romantičnih odnosov odraslih in konfliktov z istospolno konkurenčnostjo. Psihoanaliza se osredotoča na pomoč pri reševanju teh konfliktov.
Kako je rešen Ojdipov kompleks?
Na vsaki stopnji Freudove teorije psihoseksualnega razvoja se otroci soočajo z razvojnim konfliktom, ki ga je treba razrešiti, da bi oblikovali zdravo odraslo osebnost. Da bi se otrok razvil v uspešno odraslo osebo z zdravo identiteto, se mora poistovetiti z istospolnim staršem, da bi rešil konflikt faličnega stadija. Kako se torej otrok loti reševanja Ojdipovega kompleksa? Freud je predlagal, da medtem ko primarni id želi odstraniti očeta, bolj realistični ego ve, da je oče veliko močnejši. Poleg tega ima fant tudi pozitivno navezanost na očeta.
Id, kot se morda spomnite, je primarni vir energije, ki skuša takoj zadovoljiti vse nezavedne potrebe. Ego je del osebnosti, ki se pojavi kot posrednik med vzgibi id-a in zahtevami realnosti. Po Freudu deček nato doživi tisto, kar je imenoval kastracijska anksioznost, ki je strah pred dobesedno in figurativno emaskulacijo. Freud je verjel, da ko se otrok zaveda fizičnih razlik med samci in samicami, domneva, da je bil samici odstranjen penis in da ga bo oče tudi kastriral kot kazen, ker si želi matere. Da bi rešili konflikt, se sproži obrambni mehanizem, znan kot identifikacija. Na tej točki se oblikuje super-ego. Super-ego postane nekakšna notranja moralna avtoriteta, ponotranjenje očetovske figure, ki si prizadeva zatreti nagon id-a in prisiliti ego v delovanje po teh idealističnih standardih.
