Pravoslavci so del krščanstva. Pravoslavna cerkev je Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus in je opisana v celotni Novi zavezi. Vse druge krščanske cerkve in sekte lahko zgodovinsko zasledimo do nje. Beseda pravoslavci dobesedno pomeni “naravno poučevanje” ali “naravno čaščenje”, ki izhaja iz dveh grških besed: orthos, “naravno” in doxa, “učenje” ali “čaščenje”. Ker so se v zgodnjih krščanskih časih množili posegi lažnega učenja in delitev, ki so grozili, da bodo zameglili identiteto in čistost Cerkve, se je zanjo povsem logično začel uporabljati izraz »pravoslavni«. Pravoslavna cerkev skrbno varuje resnico pred vsemi zmotami in razkolom. Predvsem, da zaščiti svojo čredo in poveličuje Kristusa, katerega telo je Cerkev.
Osupljivo število verskih skupin danes trdi, da so naslednice zgodnje Cerkve. Potreben je »merilo resnice«, s katerim bi lahko primerjali tisto, kar je Cerkev prvotno verjela in izvajala, s tem, kar te skupine oznanjajo. Vsekakor imamo vsi od Boga dano pravico, da verjamemo, kar hočemo, in sodelujemo v kateri koli verski zvezi, ki jo izberemo. Prav tako je smiselno, da se seznanimo z možnostmi, preden se dokončno odločimo. Upamo, da bo to gradivo bralcem pomagalo seznaniti s krščanstvom, ki so ga zagovarjali apostoli Jezusa Kristusa in ki so ga uvedli. To je merilo resnice, po katerem je treba ocenjevati naše odločitve v zvezi s krščanstvom.
Vzhodno in zahodno krščanstvo
Pravoslavna cerkev uteleša in izraža bogate duhovne zaklade vzhodnega krščanstva. Ne smemo pozabiti, da se je Kristusov evangelij najprej oznanjal in da so bile prve krščanske skupnosti ustanovljene v deželah ob Sredozemskem morju. V teh vzhodnih predelih starega rimskega cesarstva je krščanska vera dozorela v boju proti poganstvu in krivoverstvu. Tam so živeli in učili veliki očetje. V mestih vzhoda so bili v prvih osmih stoletjih Cerkve na sedmih ekumenskih koncilih razglašeni temelji naše vere.
Duh krščanstva, ki se je gojil na vzhodu, je imel poseben okus. Bila je drugačna, čeprav ne nujno v nasprotju s tistim, ki se je razvilo v zahodnem delu rimskega cesarstva in poznejših srednjeveških kraljestvih na zahodu. Medtem ko se je krščanstvo na Zahodu razvilo v deželah, ki so poznale pravno in moralno filozofijo starega Rima, se je vzhodno krščanstvo razvilo v deželah, ki so poznale semitsko in helenistično kulturo. Medtem ko se je Zahod ukvarjal s Kristusovim pasijonom in grehom človeka, je Vzhod poudarjal Kristusovo vstajenje in pobožanje človeka (proces združevanja z Bogom). Medtem ko se je Zahod nagibal k legalističnemu pogledu na religijo, je Vzhod podpiral bolj mistično teologijo. Ker zgodnja cerkev ni bila monolitna, sta obe veliki tradiciji obstajali skupaj več kot tisoč let, dokler ni cerkev leta 1054 razdelil veliki razkol. Danes so rimokatoliki in protestanti dediči zahodne tradicije, pravoslavni pa dediči Vzhodna tradicija.
V kaj verjamejo pravoslavci?
pravoslavni: (o osebi ali njenih pogledih, zlasti verskih ali političnih, ali drugih prepričanjih ali praksah), ki so v skladu s tem, kar je splošno ali tradicionalno sprejeto kot pravilno ali resnično; ustanovljena in odobrena. Pravoslavci so prepričani ali privrženi tradicionalnim ali potrjenim veroizpovedam, zlasti v veri. V krščanskem pomenu izraz pomeni »skladnost s krščansko veri, kot je predstavljena v veroizpovedi zgodnje Cerkve«. Prvih sedem ekumenskih koncilov je bilo med letoma 325 in 787 AD z namenom vzpostavitve sprejetih naukov.
V zgodovinski krščanski rabi se beseda ortodoksen nanaša na zbirko doktrin, ki so jih sprejeli zgodnji kristjani. V obdobju več stoletij je bilo zbranih več ekumenskih koncilov, ki so poskušali vzpostaviti te doktrine. Najpomembnejša od teh zgodovinskih izjav je bila tista med homousijskim naukom, ki je postal trinitarizem, in heterouzijskim naukom, imenovanim arijanstvo. Homousov nauk, ki je Jezusa označil kot Boga in človeka s kanoni Efeškega koncila 431, je zmagal v Cerkvi in je bil v večini krščanskih namenov označen kot ortodoksija, saj je bilo to razumevanje zgodnjekrščanskih cerkvenih očetov in je bilo potrjeno. na ekumenskih koncilih.
Zgodovina pravoslavne cerkve
Čeprav so si prvotno vzhodni in zahodni kristjani delili isto vero, sta se obe strani začeli ločevati po sedmem ekumenskem koncilu leta 787 n. Zlasti se je to zgodilo zaradi papeževe zahteve po vrhovni oblasti in nauka o Svetem Duhu. Razkol je postal dokončen z neuspehom firenškega koncila v 15. stoletju. Kljub temu je bil v odločitvah večinskih pravoslavnih odločilni pomen osvojitev Konstantinopla leta 1204 med (zahodnokrščansko) četrto križarsko vojno. Opustošenje Konstantinopla s strani križarjev je sčasoma pripeljalo do izgube te bizantinske prestolnice v rokah muslimanskih Osmanov leta 1453.
Po Veliki razkoli leta 1054 sta se tako zahodna kot vzhodna cerkev še naprej smatrali za edinstveno pravoverne in katoliške. Avguštin je v o pravi religiji zapisal: »Religijo je treba iskati … samo med tistimi, ki se imenujejo katoličani ali ortodoksni kristjani, torej varuhi resnice in privrženci pravice. Sčasoma se je zahodna cerkev postopoma poistovetila z oznako »katoliška«, ljudje Zahodne Evrope pa so oznako »pravoslavna« postopoma povezovali z vzhodno cerkvijo (v nekaterih jezikih oznaka »katoliška« ni nujno identificirana z zahodno cerkvijo). To je bilo opozorjeno na dejstvo, da sta bila tako katoliški kot pravoslavni v uporabi kot cerkveni pridevnik že v 2. oziroma 4. stoletju.
Pravoslavci in verovanja in bogoslužje
Vzhodno krščanstvo poudarja način življenja in verovanja, ki se kaže predvsem v bogoslužju. Z ohranjanjem konvencionalne metode čaščenja Boga, ki se prenaša od samih začetkov krščanstva. Vzhodni kristjani trdijo, da na pravi (pravoslavni) način priznavajo pravi Božji nauk. Sveto pismo pravoslavne cerkve je biblija večine zahodnih cerkva, le da njena Stara zaveza ne temelji na hebrejščini, temveč na starodavnem judovskem prevodu v grščino, imenovanem Septuaginta.
Modrost cerkvenih očetov je temeljnega pomena za pravoslavni način življenja, saj so se današnji nasledniki »prave vere in Cerkve« prenašali v najbolj pristni obliki. Z ohranjanjem kreposti prejetih naukov apostolov se privrženci bolj zavedajo, da je navdih Svetega Duha prisoten tako v zgodovini kot v sodobnem času. Post in molitev sta bistveni del pravoslavnega krščanskega življenja. Pravoslavci verjamejo, da je post lahko »temelj vsega dobrega«. Disciplina zadrževanja hrane v telesu lahko vernika pooblasti, da se um popolnoma osredotoči na pripravo na molitev in duhovne zadeve.
