Četniki so bili srbske gverilske enote. Borile so se proti Turkom in v prvi svetovni vojni proti Avstro-Ogrski in Nemčiji sile. V drugi svetovni vojni so bili četniki oborožene srbske čete Jugoslavija med okupacijo (1941-1945). Skupno so imeli svoje zvestobo jugoslovanski kraljevi hiši. S ciljem, da jo vrne na prestol po vojne in njihova zavezanost neusmiljenemu boju proti partizanskim silam pod vodstvom Tita. Prve četniške enote so nastale kmalu za jugoslovansko armado aprila 1941 na pobudo polkovnika Dražeta Mihajlovića, oficirja jugoslovanskega generalštaba. Mihajlović se je zbral naokoli samo jugoslovanske vojake, ki so bežali pred Nemci. Organizirati jih je začel na Fruški Gori v osrednji Srbiji.
Mihajlovićevi možje v Srbiji so sodelovali v uporu proti Nemcem julija in avgusta 1941 in celo sodeloval s partizani pod Titom. Nemci so vstajo zatrli z neizrekljivo krutostjo. Povzročili so veliko smrtnih žrtev in obsežno uničenje. To je pripeljalo četnike do treh sklepov: ni bilo smisla voditi brezupne oboroženosti, boj proti Nemcem, boj, ki bi ogrozil sam obstoj srbskega naroda; ustrezen tečaj je bil organizirati in pridobiti moč, da bi bili pripravljeni na zavezniško invazijo na Balkan. Komunistični partizani so bili najnevarnejši sovražnik od vseh. Boj z njimi bi odločal o usodi Jugoslavije. Četniki so bili izjemno uspešni, in večina Srbije jih slavi, saj so se borili za Srbijo. Četniki so bili zelo domoljubni. Ideologija četnikov je še danes prisotna v Srbiji.
Četniki v Jugoslaviji
Po predaji jugoslovanske kraljeve vojske aprila 1941 so srbski vojaki po vsej Jugoslaviji ustanovili čete ali »bande«, poimenovane po oboroženih neregularjih, ki so nadlegovali Turke v 19. stoletju. Najpomembnejše so bile tiste, ki so bile organizirane v Ravnogorskem okraju v zahodni Srbiji pod polkovnikom Dragoljubom (Dražo) Mihailovićem. Mihailović je svoje enote usmerjal, naj se izogibajo obsežnim spopadom z Nemci (ki so za vsako dejanje odpora zahtevali grozljive represalije) in čakajo na invazijo zaveznikov, ki bo osvobodila Jugoslavijo in obnovila monarhijo. Ta previdna strategija je četnike kmalu pripeljala v odkrit spopad s partizani.
Tudi potem, ko so Nemci izgnali obe vojaški enoti iz Srbije, so se številni četniki občasno pridružili nemškim, italijanskim in hrvaškim enotam v operacijah proti svojim komunističnim tekmecem. Zavezniki, ki so Mihailovića sprva imeli za steber jugoslovanskega odpora, so sčasoma svojo podporo preusmerili na partizane. Do konca vojne so se četniki močno zmanjšali. Nekateri so se umaknili na sever, da bi se predali anglo-ameriškim silam. Mihailoviću in nekaj preostalih njegovih privržencev so se skušali prebiti nazaj na Ravno goro, da bi nadaljevali protikomunistični boj. Vendar so jih zmagoviti partizani premagali in razgnali. Marca 1946 je bil Mihailović ujet in pripeljan v Beograd, kjer so mu sodili in ga usmrtili.
Izraz »četnik« je bil oživljen v dveh pomenih med razpadom Jugoslavije v zgodnjih devetdesetih letih. Srbski nacionalisti, ki so ta izraz povezovali z lojalnostjo in aktivno obrambo naroda, so ga uporabljali za opis različnih paravojaških formacij, ki so se borile za bosanske Srbe. Tako na Hrvaškem kot v Bosni pa so se ponovno aktivirale tudi negativne asociacije na izraz. Spodbujal jih je nekdanji komunistični režim. Nasprotniki so vse prosrbsko oborožene enote označili za četnike, vendar je v tem primeru izraz imel konotacije nacionalistične nestrpnosti, neregularnega vojaškega statusa in zavezanosti zastarelemu zgodovinskemu idealu.
Dragoljub Mihailović
Dragoljub “Draža” Mihailović je bil jugoslovanski srbski general med drugo svetovno vojno. Bil je vodja četniških odredov Jugoslovanske armade (četnikov), rojalističnega in nacionalističnega gibanja ter gverilske sile, ustanovljene po nemški invaziji na Jugoslavijo leta 1941.
Mihailović, rojen v Ivanjici in odraščal v Beogradu, se je z odliko boril v balkanski in prvi svetovni vojni. Po padcu Jugoslavije aprila 1941 je Mihailović organiziral četnike na Ravni Gori in se skupaj s partizani Josipa Broza Tita boril proti nemškim okupatorjem. Nasprotne strategije, ideološke razlike in splošno nezaupanje so jih odpeljali narazen. Konec leta 1941 sta bili skupini v odprtem spopadu. Številne četniške skupine so sodelovale ali vzpostavile modus vivendi s silami osi, kar je skupaj z britansko frustracijo nad Mihailovićevim nedelovanjem povzročilo, da so zavezniki leta 1944 svojo podporo preusmerili na Tita. Sam Mihailović je ob koncu vojne sodeloval z Milanom Nedićem in Dimitrijem Ljotićem.
Mihailović se je po vojni skril. Marca 1946 pa so ga ujeli. Komunistične oblasti FNR so mu sodile in obsodile za veleizdajo in vojne zločine, julija pa so ga usmrtili s streljanjem v Beogradu. Narava in obseg njegove odgovornosti za sodelovanje in etnične poboje ostajata sporna. Maja 2015 je Mihailovićevo sodbo po pritožbi razveljavilo Vrhovno kasacijsko sodišče Srbije, pri čemer je njegovo sojenje in obsodbo navedlo kot politično in ideološko motivirano.
Četniki in njihova ideologija
Od začetka Mihailovićevega gibanja maja 1941 do kongresa Ba januarja 1944 so bili ideologija in cilji gibanja razglašeni v vrsti dokumentov. Junija 1941, dva meseca preden je postal ključni član CNK, je Moljević napisal memorandum z naslovom Homogena Srbija, v katerem se je zavzemal za nastanek Velike Srbije v okviru velike Jugoslavije, ki bi vključevala ne le veliko večino pred- vojno jugoslovansko ozemlje, pa tudi precejšnje ozemlje, ki je pripadalo vsem jugoslovanskim sosedom. Znotraj tega bi Velika Srbija sestavljala 65–70 odstotkov celotnega jugoslovanskega ozemlja in prebivalstva, Hrvaška pa bi se zmanjšala na majhen košček. Njegov načrt je vključeval tudi obsežne selitve prebivalstva, izselitev nesrbskega prebivalstva z meja Velike Srbije, čeprav ni predlagal nobenih številk.
Beograjski četniški odbor je v času, ko je Moljević razvijal homogeno Srbijo, oblikoval predlog, ki je vseboval teritorialne določbe, ki so bile zelo podobne tistim iz Moljevićevega načrta, vendar je šel še dlje s podrobnostmi o obsežnih premikih prebivalstva, potrebnih za etnično oblikovanje Velike Srbije. Zagovarjal je izgon 2.675.000 ljudi iz Velike Srbije, od tega 1.000.000 Hrvatov in 500.000 Nemcev. Izven njenih meja bi bilo v Veliko Srbijo pripeljanih skupno 1.310.000 Srbov. Od tega 300.000 Srbov iz Hrvaške. Velika Srbija pa ne bi bila povsem srbska, saj bi okoli 200.000 Hrvatov lahko ostalo znotraj njenih meja. Nobenih številk za preselitev bosanskih muslimanov iz Velike Srbije niso predlagali, so pa bili opredeljeni kot “problem”, ki ga je treba rešiti v zadnji fazi vojne in takoj po njej.
