Kozaki so še vedno znani po svoji borbenosti. Izraz »kozaki« se uporablja za opis razreda Ukrajincev iz 17. stoletja, večinoma kmetov, ki so se ločili od bremen tradicionalnega kmečkega življenja in oblikovali uporniške skupnosti na najbolj oddaljenih koncih ozemlja pod nadzorom Poljske. Ukrajinci jih imajo za primere svojega edinstvenega nacionalnega duha: herojskega, nekonformističnega in močno neodvisnega, ki brani ukrajinsko nacionalno suverenost pred vsemi sovražniki. Toda za Jude so kozaki simboli strahu in sovraštva, povzročitelji stoletnih brutalnih pogromov.
Ukrajinski izraz kozak izhaja iz turške besede kazak. To pomeni “svoboden človek”. Kozaki, ki so živeli na obrobju poljsko-litovske skupne države, so razvili skupnosti, ki so cenile svobodo nad vsem drugim. Hkrati niso bile dolžne zvestobe nobeni politični moči. Izvajali so pogoste napade na sosednje tatarske skupnosti. Včasih zato, da bi rešili ujetnike pred trgovci s sužnji, in napadli poljske oblasti v najmanj osmih manjših, a krvavih spopadih pred sredino 17. stoletja. S svojimi značilnimi koholskimi delno obritimi glavami, mroževimi brki in širokimi hlačami so ustvarili ikonično podobo ukrajinskega duha, ki se noče prikloniti nobeni avtoriteti. Kozaki še vedno slovijo kot izjemni borci.
Kako so se pojavili kozaki?
Sama beseda kozak (‘казак’) je turška in pomeni svobodnega človeka, potepuha, iskalca sreče. Očitno se je v Rusiji zdelo, da označuje ljudi, ki niso bili vezani na svoje gospodarje ali posestnike.
Prvi kozaki so bili ljudje, ki so živeli na obrobju ruskih vojvodin. Predvsem na jugu ruskih dežel. Približno od 14. do 15. stoletja. Živeli so v utrjenih naselbinah. Te so bile postavljene za zaščito vojvodin pred nomadskimi plemeni, ki so tavala na območju, imenovanem Divja polja – med deželami Vladimiro-Suzdalske Rusije ter Kaspijskim in Črnim morjem.
Te skupnosti so bile polne ljudi, ki so izbrali svobodo in nevarnost v korist relativno varnega in odvisnega življenja v osrednji Rusiji. Ko so se v Rusiji začeli pojavljati suženjstvo, davki in centralizirana vlada, so kozaške dežele začele sprejemati pobegle sužnje, ljudi, ki so imeli težave z zakonom, in vse, ki so se odločili tja pobegniti.
Prvi kozaki so bili ljudje, ki so živeli na obrobju ruskih vojvodin
Ruska pravoslavna cerkev
Brezpogojna zvestoba Ruski pravoslavni cerkvi je razširitev kozaške oblasti na carja. Kozaki so bili globoko verni. Številne cerkve v kozaških regijah so bile posvečene svetnikoma bojevnikoma sv. Juriju in Aleksandru Nevskemu. Večina kozakov je izpovedovala pravoslavno vero, kasneje pa so kozaške enote vključevali tudi budiste in muslimane. Ko so v cerkvi brali evangelij, so kozaki do polovice potegnili sabljo iz nožnice v znak svoje pripravljenosti braniti zemljo in cerkev z besedo in dejanjem. Poleg številnih ljudskih pesmi so kozaki, glede na svoje versko ozadje, peli tudi številne liturgične pesmi.
Kdaj so kozaki začeli služiti ruski vladi?
Takoj ko se je v moskovski državi pojavila prva centralizirana vlada (okrog 15. stoletja), so prvi moskovski veliki knezi skušali postaviti kozake v svojo službo. Kozaške vojaške formacije so sodelovale v bitkah moskovskih knezov proti nomadskim Tatarom. Pod Ivanom Groznim so kozake, ki so živeli na jugu (ob Donu, rekah Dnjeper in drugod), delno upravljali njegovi prikazi (državne ustanove, ki so bile pred ministrstvi). Kozaki so služili in stražili pred sovražniki moskovske države v obmejnih mestih. Delno jih je podpirala moskovska vlada. Poveljevali pa so jim uradni nekozaški vojaki, poslani iz osrednje regije.
V 17. stoletju je bil organiziran ločen kozaški prikaz za nadzor kozakov, vendar so še vedno večinoma živeli svoboden način življenja. Napadali so sosede Rusije (zlasti Osmansko cesarstvo) in jih motili s svojimi napadi, tudi ko je vlada poskušala podpreti miru med državama.
V 17. stoletju je bil organiziran ločen kozaški prikaz za nadzor kozakov
Zaporoški Kozaki
Sredi 17. stoletja se je ruski državi pridružila še ena velika kozaška vojska – Zaporoška. Naseljeni v dolini reke Dneper na ozemlju osrednje Ukrajine so bili Zaporožci politično odvisni od poljsko-litovske države, ki je branila njene južne in vzhodne meje pred krimskimi Tatari, Otomani in celo moskovskimi carji. Ker pa so njihovi odnosi s Poljaki pustili veliko želenega, so vstaje in osvobodilne vojne nenehno prihajale. Med enim od njih, ki ga je vodil Bohdan Hmelnicki, so zaporoški kozaki prosili Ruse za pomoč in prešli pod zaščito in oblast Moskve. Dogodek, ki so ga v Rusiji in ZSSR obravnavali kot “ponovno združitev Ukrajine in Rusije”.
Obstoj Zaporoške vojske v ruski državi je trajal nekaj več kot stoletje. Ker so se (zaradi rusko-otomanskih vojn) meje cesarstva razširile proti jugu, so ozemlja zaporoških kozakov ostala daleč v ruskem zaledju, s čimer so kozaki pravzaprav opustili glavno vlogo branilcev državnih meja. Ko je leta 1775 ruska cesarica Katarina II. razpustila zaporoško vojsko, so se nekateri kozaki odločili služiti otomanskemu sultanu. Drugi pa so se naselili na ozemljih sodobne regije Kuban v Rusiji. Postali so predniki tistih, ki jih danes poznamo kot kubanske kozake.
Kozaki in postsovjetska renesansa
Postsovjetska ponovna oživitev kozaške podobe se je zgodila bolj ali manj istočasno v Rusiji in Ukrajini. V Rusiji je Jelcin leta 1991 podpisal zakon, s katerim je Kozake priznaval kot enega od »zatiranih narodov« v sovjetskem obdobju. Njihov status v uradnem sovjetskem zgodovinopisju je bil »družbeni posest«. Nekatere regionalne vlade, zlasti tiste v Rostovu na Donu in Krasnodarski regiji, so imele pomembno vlogo pri pomoči kozaški mobilizaciji, financiranju mladinskih šol in obnovi pomembnih kozaških spomenikov. Po prošnji atamanov (poglavarjev) kozaških gibanj v južni Rusiji je Boris Jelcin v zgodnjih devetdesetih letih uradno ustvaril državni register kozaških organizacij, kakršen je obstajal v carskih časih, in leta 1994 odredil ustanovitev predsedniškega sveta za kozake.
Kozaki v Dublinu
Zadeve, ki naj bi nadzoroval ponovno rojstvo kozaškega gibanja in se posvetoval s predsednikom, kako ga podpreti. Kozaške neregularne enote so imele pomembno vlogo na neobvladljivem severnem Kavkazu v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Včasih so delovale kot nadzorna policijska sila in nadzorovale migracije. Bilo je nekaj prizadevanj za promocijo kozakov kot »narodnosti« (natsional’nost’), vključno s poskusi, da bi ljudje na ruskih popisih prebivalstva označili svojo etnično identiteto kot kozake, ali celo našli kozaško etnično republiko, podobno tistim, ki jih vidimo v etnično ločenih regijah severnega Kavkaza.
Koliko kozakov je bilo?
Težko je reči. Kozaki niso plačevali davkov in se niso udeležili popisa. Za konec 19. – začetek 20. stoletja imamo le približne številke. Popis iz leta 1897, prvi, ki je pokazal število kozakov, je ocenil, da je bilo kozakov okoli 3 milijone (1.448.382 moških in 1.480.460 žensk). Vendar je bilo njihovo dejansko število veliko večje od tega. Ocenjeno je na okoli pet milijonov v celotnem imperiju.
Ali je Kozak Ukrajinski ali Ruski?
Še vedno se veliko ljudi sprašuje, ali so bili kozaki ukrajinski ali ruski. Kozaki so bili večinoma vzhodni Slovani, zlasti Ukrajinci. V 15. stoletju je izraz prvotno opisoval napol neodvisne tatarske skupine. Te so živele ob reki Dnjeper, ki teče skozi Ukrajino, Rusijo in Belorusijo.
