Slovani so pripadniki najštevilčnejše etnične in jezikovne skupine ljudstev v Evropi, ki živi predvsem v vzhodni in jugovzhodni Evropi, sega pa tudi čez severno Azijo do Tihega oceana. Slovanski jeziki spadajo v indoevropsko družino. Običajno so Slovani razdeljeni na Vzhodne Slovane (predvsem Rusi, Ukrajinci in Belorusi), Zahodne Slovane (predvsem Poljaki, Čehi, Slovaki in Vendi ali Lužički slovani) in Južne Slovane (predvsem Srbi, Hrvati, Bosanci, Slovenci, Makedonci, in Črnogorci). Bolgari, čeprav mešanega porekla, kot Madžari, govorijo slovanski jezik in so pogosto označeni kot Južni Slovani.
Slovani in religija
V religiji so Slovani tradicionalno razdeljeni v dve glavni skupini: tiste, ki so povezani z vzhodno pravoslavno cerkvijo (Rusi, večina Ukrajincev, večina Belorusov, večina Bolgarov, Srbov in Makedoncev) in tiste, ki so povezani z rimskokatoliško cerkvijo npr. Poljaki, Čehi, Slovaki, Hrvate, Slovence, nekaj Ukrajincev in nekaj Belorusov. Razdelitev dodatno zaznamuje uporaba cirilice pri prvih (vendar vključuje vse Ukrajince in Beloruse) in latinice pri slednjih. Obstajajo tudi številne manjšinske verske skupine, kot so muslimani, protestanti in Judje, v zadnjem času pa je uradno spodbujanje ateizma s strani komunističnih vlad skupaj s splošnim trendom k sekularizmu spodkopalo članstvo v tradicionalnih verah.
Zgodovina Slovanov
Prvotni habitat Slovanov je še vedno sporen. Vendar znanstveniki menijo, da so naselili dele vzhodne Evrope. Vstopili so v zgodovinski zapis o 6. stoletju pred našim štetjem, ko so se razširili proti zahodu v deželo med linijo Oder in Elbe-Saale, proti jugu na Češko, Moravsko, Madžarsko in Balkan ter proti severu ob zgornjem Dnepru. Ko so se selitvena gibanja končala, so se med Slovani pojavili prvi zametki državnih organizacij, na čelu katere je bil knez z zakladnico in obrambo, in začetek razredne diferenciacije.
V naslednjih stoletjih se je med različnimi slovanskimi narodi komaj razvila enotnost. Kulturno in politično življenje zahodnih Slovanov ter Slovencev in primorskih Hrvatov je bilo vključeno v splošni evropski vzorec. Nanje so v veliki meri vplivale filozofske, politične in gospodarske spremembe na Zahodu, kot so fevdalizem, humanizem, renesansa, reformacija, francoska revolucija in industrijska revolucija. Ker pa so v njihove dežele vdirali Mongoli in Turki, pa so Rusi in balkanski Slovani stoletja ostali brez tesnega stika z evropsko skupnostjo. Razvili so sistem birokratske avtokracije in militarizma, ki je težil k zaviranju razvoja mestnega srednjega sloja in podaljševanju pogojev kmetovanja. Nadmoč države nad posameznikom se je bolj trdno ukoreninila.
Včasih se je pojavila rahla vrsta slovanske enotnosti. V 19. stoletju se je panslavizem razvil kot gibanje med intelektualci, učenjaki in pesniki. Vendar je le redko vplival na praktično politiko. Različne slovanske narodnosti so svojo politiko vodile v skladu s svojimi nacionalnimi interesi. Te politike so bile tako pogosto ogorčeno sovražne do drugih slovanskih narodov kot prijazne do Neslovanov. Tudi politične zveze 20. stoletja, kot je bila jugoslovanska, niso bile vedno usklajene z občutki etničnega ali kulturnega soglasja. Prav tako delitev komunizma po drugi svetovni vojni ni nujno pomenila več kot politično in gospodarsko zavezništvo na visoki ravni.
V katerih državah so Slovani?
Slovanske države so tiste države, ki se večinoma nahajajo v Vzhodni Evropi in Zahodni Aziji, katerih večinsko prebivalstvo se identificira s slovansko kulturo in tradicijami in ki govorijo slovanske jezike, kot so poljski, ruski in ukrajinski. Slovanske države predstavljajo približno 50 % evropske celine (čeprav po pravici povedano, Rusija v tem pogledu pomembno prispeva). Skupaj je po svetu več kot 360 milijonov Slovanov. Slovane lahko glede na njihovo geografsko in jezikovno razširjenost razdelimo v tri podskupine: Zahodne Slovane (Poljska, Češka, Slovaška), Vzhodne Slovane (Rusija, Belorusija, Ukrajina) in Južne Slovane (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Severna Makedonija, Črna gora, Slovenija). Države s precejšnjim slovanskim prebivalstvom, ki pa niso večinske slovanske države, vključujejo Nemčijo in Dansko.
Slovanska mitologija
Slovanskega bajeslovnega gradiva imamo zelo malo. Pisava je bila v slovansko kulturo uvedena šele v 9. in 10. stoletju pred našim štetjem. To se je zgodilo med procesom pokristjanjevanja.
Pomemben bog Slovanov je bil Perun. Bil je v sorodu z baltskim bogom Perkunom. Tako kot norveški bog Thor je bil Perun bog groma, ki so ga nekateri Slovani smatrali za vrhovnega boga. Tako kot je bil Thor pri nekaterih germanskih narodih najpomembnejši bog. Moški bog mladosti in pomladi, po imenu Jarilo (ali Iarilo), in njegova ženska dvojnica Lada, boginja ljubezni, sta bila tudi visoko uvrščena v slovanskem panteonu. Tako Jarilo kot Lada sta bila bogova, ki sta vsako leto umirala in vstala. Zlasti Jarilo pa je morda imel povezavo z motivi plodnosti. Med vzponom krščanstva je imel Jarilo pomembno vlogo, saj je imel nekaj skupnih lastnosti z Jezusom Kristusom.
V slovansko mitologijo je bilo vključenih tudi več večglavih bogov, npr. Svantovit (ali Svantevit), bog vojne, ki je imel štiri glave, od tega dve moški in drugi dve ženski. Porevit, s petimi glavami, ki predstavljajo poletje; Rujevit, s sedmimi obrazi, inkarnacija jeseni; in Triglava, ki je prikazal tri glave in hkrati gledal v nebo, zemljo in podzemlje.
Izvor Slovanov
Slovani so najmanj dokumentirana skupina med tako imenovanimi “barbarskimi” sovražniki Rima v pozni antiki. Zato ni strokovnega soglasja o njihovem izvoru. Avtorji, ki so pisali o Slovanih, se ne strinjajo. Nekateri pravijo, da so bili Slovani nomadi, drugi trdijo, da so živeli v stalnih naseljih v gozdovih in močvirjih. Nekatera poročila pravijo, da so živeli pod vladavino kralja, drugi pa, da so sprejeli obliko demokracije. Poleg teh neskladij se moramo zavedati, da je večina teh poročil polna pristranskosti Rimljanov, ki so vsa barbarska ljudstva videli kot primitivna, necivilizirana in nasilna.
Nekateri avtorji so izvor Slovanov zasledili do avtohtonih železnodobnih plemen, ki so živela v dolinah rek Odre in Visle (na današnji Poljski in Češkem) okoli 1. stoletja našega štetja. To pa je še vedno predmet razprave. Na podlagi arheoloških dokazov vemo, da so bili praslovanski ljudje aktivni že 1500 let pred našim štetjem na območju, ki se je raztezalo približno od zahodne Poljske do reke Dneper v Belorusiji. Namesto da bi imeli središče izvora slovanske kulture, se zdi bolj smiselno razmisliti o širokem ozemlju, na katerem so njegovi prebivalci delili skupno kulturno lastnost.
