Ratko Mladić je bosanski Srb, obsojen vojni zločinec in generalpolkovnik. Vodil je vojsko Republike Srbske (VRS) med jugoslovanskimi vojnami. Leta 2017 ga je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije spoznalo za krivega storitve vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida.
Dolgoletni član Zveze komunistov Jugoslavije je Ratko Mladić svojo kariero začel v Jugoslovanski ljudski armadi (JNA) leta 1965. Med jugoslovanskimi vojnami je postal pomemben, sprva kot visoki častnik Jugoslovanske ljudske armade in nato kot načelnik generalštaba vojske Republike srbske v vojni v Bosni 1992–1995. Srbska in ameriška vlada sta ponudili 5 milijonov evrov za informacije, ki bi pripeljale do Mladićevega prijetja in aretacije.
Mladiću je kljub temu uspelo ostati na prostosti skoraj šestnajst let. Sprva v zavetju srbskih in bosanskih srbskih varnostnih sil, kasneje pa družine. 26. maja 2011 je bil aretiran v Lazarevu v Srbiji. Njegovo prijetje je veljalo za enega od predpogojev, da bi Srbija dobila status kandidatke za članstvo v Evropski uniji.
Zgodnje življenje in vojaška kariera
Njegov oče Neđa je bil član jugoslovanskih partizanov. Njegova mati Stana je vzgajala tri otroke. Hči Milica, sinova Ratko in Milivoje, sama po moževi smrti leta 1945 med drugo svetovno vojno. Bosna in Hercegovina je bila takrat del Neodvisne države Hrvaške, fašistične države, ki so jo med letoma 1941 in 1945 vodili hrvaški ustaši. Nastala je po napadu nacistične Nemčije in fašistične Italije na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941. Mladićev oče Neđa je bil ubit v akciji, medtem ko je leta 1945 vodil partizanski napad na domačo vas ustaškega voditelja Anteja Pavelića.
Ratko Mladić je po končani osnovni šoli delal v Sarajevu kot beličar pri podjetju Tito. Leta 1961 se je vpisal na Vojaško industrijsko šolo v Zemunu, nato pa na Vojaško akademijo KOV in nato na Častniško akademijo. Po diplomi 27. septembra 1965 je Ratko Mladić začel svojo kariero v JLA. Istega leta se je pridružil Zvezi komunistov Jugoslavije in ostal njen član do razpada stranke leta 1990.
Ratko Mladić je svojo prvo častniško službo nastopil 4. novembra 1965 v Skopju, kjer je bil poveljnik in najmlajši vojak v svoji enoti. S činom podporočnika aprila 1968 se je izkazal kot sposoben častnik, najprej je poveljeval vodu (maja 1970), nato bataljonu (27. novembra 1974) in nato brigadi. Septembra 1976 je Ratko Mladić začel visokošolsko vojaško izobraževanje na “Komandno-štabne akademije” v Beogradu in končal na prvem mestu z oceno 9,57 (od 10).
Jugoslovanske vojne: Ratko Mladić in njegova vloga
Junija 1991, v času povečanih napetosti med kosovskimi Srbi in večino kosovskih Albancev, je bil Ratko Mladić povišan v namestnika vrhovnega poveljnika Prištinskega korpusa Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo. Tistega leta je Mladić prevzel poveljstvo nad 9. korpusom, samooklicanim srbskim. To formacijo je vodil proti hrvaškim silam v Kninu, glavnem mestu Republike Krajine.
Oktobra 1991 je bil Ratko Mladić povišan v generalmajorja. Sile JNA pod njegovim poveljstvom so sodelovale v hrvaških vojnah, predvsem med operacijo Obala-91 v poskusu odreza Dalmacije od preostale Hrvaške, kar je vodilo v pat položaj (Hrvati so se borili proti Zadru in Šibeniku). Srbija je držala celotno obalo ob Krajini) razširila svoje ozemlje v notranjost). Med drugimi zgodnjimi akcijami je Mladić podpiral svojo milico v Milanu in svojega Martića med obleganjem Kijeva leta 1991 in bitko pri Zadru.
Aprila 1992 je bil Ratko Mladić povišan v podpolkovnika. 2. maja 1992, en mesec po razglasitvi neodvisnosti Bosne in Hercegovine, so Mladić in njegovi generali zaprli mesto Sarajevo ter prekinili ves promet, vodo in elektriko v in iz mesta. . S tem se je začelo njegovo štiriletno obleganje Sarajeva, najdaljše obleganje mesta v zgodovini sodobnega vojskovanja. Mesto je bilo obstreljeno z granatami in ostrostrelci. 9. maja 1992 je prevzel mesto načelnika štaba/namestnika poveljnika poveljstva 2. vojaškega okrožja svoje JNA v Sarajevu.
Obtožnica ICTY
Mladića je 24. julija 1995 Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) obtožilo genocida, zločinov proti človečnosti in številnih vojnih zločinov. 16. novembra 1995 so bile obtožbe razširjene na obtožbe vojnih zločinov za napad na varno območje Srebrenice, ki so ga julija 1995 razglasili ZN.
Kot ubežnik pred ICTY naj bi se skrival v Srbiji ali Republiki Srbski. Mladića naj bi marca 2000 videli na nogometni tekmi med Kitajsko in Jugoslavijo v Beogradu. Vstopil je skozi VIP vhod in sedel v zasebni loži, obkrožen z osmimi oboroženimi telesnimi stražarji. Pojavile so se trditve, da so ga videli v predmestju Moskve in da je “redno” obiskoval Solun in Atene, kar je sprožilo sum, da so bila poslana številna lažna poročila, da bi mu prikrili sled. Po nekaterih poročilih se je zatekel v svoj vojni bunker v Han Pijesku nedaleč od Sarajeva ali v Črni gori.
Ratko Mladić: Aretacija, sojenje in obsodba
Mladića so aretirali 26. maja 2011 v Lazarevu v severni Srbiji. Njegovo aretacijo je izvedlo dva ducata srbskih specialnih policistov, oblečenih v črne uniforme in maske ter brez oznak. Policijo sta spremljala agenta Varnostno-informativne agencije in tožilstva za vojne zločine. Policisti so v vas vstopili s štirimi terenci v zgodnjih jutranjih urah, ko je večina prebivalcev še spala. Hkrati so potegnili do štiri hiše, vsaka v lasti Mladićevih sorodnikov.
Ratko Mladić se je nameraval odpraviti na dvorišče na sprehod, potem ko ga je bolečina prebudila, ko so štirje policisti preskočili ograjo in vdrli v hišo, ravno ko se je pomaknil proti vratom, zgrabili Mladića, ga potisnili na tla in zahtevali, da se identificira sebe. Mladić se je pravilno predstavil in predal dve pištoli, ki ju je imel pri sebi. Nato so ga odpeljali v Beograd. Mladića so aretirali v hiši njegovega bratranca Branislava Mladića na ulici Vuka Karadžića.
Osebno življenje
Mladić in njegova žena Bosiljka sta imela dva otroka; sina Darka in hčerke Ane. Ana je umrla 24. marca 1994, stara 23 let, v domnevnem samomoru. Ni bila poročena in ni imela otrok. O smrti Ane Mladić in odkritju njenega trupla so se pojavila nasprotujoča si poročila v različnih srbskih publikacijah. Nekateri mediji so poročali, da so njeno truplo našli v njeni okrvavljeni spalnici, drugi trdijo, da so ga našli v bližnjem parku ali v gozdu blizu topčiderskega pokopališča.
Ugotovljeno pa je bilo, da je uporabila očetovo pištolo, ki jo je prejel v vojaški šoli v mladosti. Obstajajo tudi nasprotujoča si mnenja o razlogih za njen samomor, ena pogostejših teorij pa je, da je bila pod velikim pritiskom širše javnosti, saj je bil njen oče v srbskih časopisih pogosto grajan in pod drobnogled kritiziran zaradi njegovih dejanj proti civilistom v Bosni.
