Josip Broz Tito je bil rojen 7. maja 1892 v Kumrovcu na Hrvaškem. Umrl je 4. maja 1980 v Ljubljani. Josip Broz je bil jugoslovanski revolucionar in državnik. Bil je generalni sekretar (kasneje predsednik) Komunistične partije Jugoslavije (1939–80), vrhovni poveljnik jugoslovanskih partizanov (1941–45) in Jugoslovanske ljudske armade (1945–80) in maršal (1943–80), premier (1945–53) in predsednik (1953–80) Jugoslavije. Josip Broz je bil glavni arhitekt socialistične federacije, ki je trajala od druge svetovne vojne do leta 1991. Bil je prvi komunistični vodja na oblasti, ki je kljuboval sovjetski hegemoniji. Bil je podporniku neodvisnih poti v socializem in promotor politike neskladnosti med obema sovražnima blokoma v hladni vojni.
Mladost Josipa Broza – Tita
Josip Broz se je rodil številni kmečki družini v Kumrovcu. Oče je bil Hrvat, mama pa je bila Slovenka. Leta 1907 je se je vključil v uvajanje za ključavničarja. Šolanje pa je zaključil leta 1910, ko se je v Zagrebu pridružil Socialdemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Potem ko je delal kot potujoči kovinar v različnih avstro-ogrskih in nemških centrih, je bil leta 1913 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, dokončal podoficirsko šolanje in bil kot vodnik poslan v vojno proti Srbiji leta 1914.
Rusi so ga aprila 1915 hudo ranili in ujeli. Po dolgi hospitalizaciji so ga poslali v taborišča za vojne ujetnike, kjer se je seznanil z boljševiško propagando. Leta 1917 je sodeloval v demonstracijah julijskih dni v Petrogradu (Sankt Peterburg) in se po oktobrski revoluciji pridružil enoti Rdeče garde v Omsku v Sibiriji. Po belem protinapadu je pobegnil v Kirgizijo (danes Kirgizija) in se nato vrnil v Omsk, kjer se je poročil z Rusinjo in se pridružil južnoslovanskemu delu boljševiške stranke. Oktobra 1920 se je vrnil na rodno Hrvaško (takrat del novoustanovljene Kraljevine SHS) in se kmalu pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ).
Josip Broz – Komunistični organizator
Brozova kariera kot komunistični militant je bila decembra 1920 prekinjena z državno prepovedjo komunističnih dejavnosti. Izgubil je službo v zagrebškem ključavničarstvu. Preselil se je v bližnjo vas, kjer je kot mlinar delal do leta 1923. Po oživitvi povezav s podzemno KPJ je služboval kot lokalni in regionalni funkcionar stranke in sindikalni organizator na Hrvaškem in v Srbiji do leta 1927. Takrat se je pridružil odboru KPJ za Zagreb in hitro postal njegov organizacijski sekretar.
Spodbujal je kampanjo proti strankarskim funkcijam. S tem je pritegnil pozornost Moskve. Nagrajen z imenovanjem za političnega sekretarja zagrebškega odbora aprila 1928, je vodil ulične demonstracije proti oblastem po atentatu na hrvaške poslance v beograjskem parlamentu junija 1928. Njegov uspeh pri oživitvi vitalnosti KPJ je prekinila aretacija avgusta 1928. Policija je v Brozovem stanovanju odkrila bombe – priča o njegovi pripadnosti novi vstajniški liniji Kominterne, organizacije mednarodnega komunizma, ki jo je sponzorirala Sovjetska zveza. Med sojenjem, ki se je končalo s petletno obsodbo, se je Broz zagovarjal z izjemnim pogumom in pridobil nadaljnje zasluge pri strankarskih organih.
Življenje po zaporu
Brozova zaporna kazen je sovpadla z vzpostavitvijo kraljevske jugoslovanske diktature, ki jo je razglasil kralj Aleksander I., da bi ustavil nacionalistična gibanja nezadovoljnih nesrbov. V poskusu, da bi prekinila skromen vpliv KPJ, je vlada aretirala večino strankarskih kadrov. Mnoge člane je obsodila na precej ostrejše kazni kot Brozovo. Kljub tem udarcem je KPJ ob izpustu Broza marca 1934 počasi okrevala pod gibčnim vodstvom v izgnanstvu Milana Gorkića. Gorkić je Broza poklical na sedež KPJ na Dunaju. Gorkić je skušal zagotoviti sodelovanje s privedbo v Politbiro KPJ. V tem času je Broz prevzel psevdonim Tito, eden izmed mnogih, ki ga je uporabljal pri podzemnem partijskem delu. Od februarja 1935 do oktobra 1936 je bil Josip Broz v Sovjetski zvezi, kjer je delal v aparatu Kominterne. Do leta 1937 je bil Josip Broz vse bolj vključen v podzemno delo KPJ v Jugoslaviji, kjer je vzpostavil vezi z novo generacijo militantov.
V letih 1937–38 so čistke Stalina uničile vodstvo KPJ in terjale življenja Gorkića in večine drugih najvišjih veteranov. Josip Broz je izkoristil (in verjetno je bil sokrivec) represije in dobil mandat Kominterne za dopolnitev svetov vodstva KPJ s svojimi ročno izbranimi poročniki – Edvardom Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem, Milovanom Đilasom in Ivo Lolo Ribar. Bil je izbira Kominterne za novega generalnega sekretarja KPJ, položaj, ki ga je formalno zasedel leta 1939. Na Peti kopenski konferenci KPJ, podzemnem ministrskem kongresu v Zagrebu oktobra 1940, je Josip Broz skiciral levičarsko strategijo KPJ, ki je osredotočila stranke o oboroženi vstaji in o sovjetskem federalističnem reševanju jugoslovanskega narodnostnega spora. Takrat je imela KPJ približno 7000 članov, ne da bi štela dodatnih 17.200 članov Zveze mladih komunistov.
Josip Broz – Partizanski vodja
Priložnost za oboroženi upor se je pokazala po tem, ko so sile osi, ki sta jih vodili Nemčija in Italija, okupirale in razdelile Jugoslavijo aprila 1941. KPJ je ostala edina organizirana politična skupina. KPJ je bila pripravljena in sposobna se spopadati z okupatorji in njihovimi sodelavci na celotnem ozemlju jugoslovanske države. To je pomenilo, da partizanske enote, v katerih prevladujejo komunisti, niso bile samo pomožni dejavnik zavezniških vojnih prizadevanj, ampak same po sebi napadalna sila. Njihov končni cilj, skrbno prikrit v retoriki »narodnoosvobodilnega boja«, je bil prevzem oblasti. V ta namen so na ozemljih pod partizanom ustanovili “osvobodilne odbore”. To so bili upravni organi, v katerih so prevladovali komunisti, ki so oblikovali prihodnje zvezne republike. Kot rezultat so Titovi partizani postali grožnja ne le okupatorjem in kolaborantom, temveč tudi kraljevi vladi v izgnanstvu in njenim domačim eksponentom, srbskim četnikom Dragoljuba Mihailovića.
Sčasoma je komunistični pritisk četnike pognal v taktična zavezništva z osjo. S tem so pospešil njihovo izolacijo in poraz. Leta 1943, potem ko je Titov štab preživel modrice v operacijah osi od januarja do junija (zlasti v bitkah pri Neretvi in Sutjeski), so ga zahodni zavezniki prepoznali kot vodjo jugoslovanskega upora in londonsko vlado v izgnanstvu povezali z njim. Junija 1944 se je kraljevi premier Ivan Šubašić na otoku Vis srečal s Titom in se dogovoril, da bo s Titom usklajeval dejavnosti izgnane vlade. Sovjetska vojska je ob pomoči Titovih partizanov oktobra 1944 osvobodila Srbijo. Sledila je vrsta čiščenj. Čiščenja so okrepila komunistični nadzor nad celotno Jugoslavijo do maja 1945. V tem procesu so se jugoslovanske meje razširile na Istro in dele Julijskih Alp. Tam so se še posebej dogajale represalije nad bežečimi hrvaškimi in slovenskimi kolaboracionisti.
Konflikt Josipa Broza s Stalinom
Josip Broz je svojo moč utrdil poleti in jeseni 1945 tako, da je svojo vlado očistil nekomunistov in z izvedbo goljufivih volitev, so upravičili izločitev monarhije. Zvezna ljudska republika Jugoslavija je bila razglašena v skladu z novo ustavo novembra 1945. Vodili so sojenja zajetim kolaboracionistom, katoliškim prelatom, opozicijskim figuram in celo nezaupljivim komunistom, da bi Jugoslavijo oblikovali v sovjetski kalup. Titovi ekscesi v posnemanju so sčasoma postali tako dražilni za Moskvo kot njegov neodvisen način – zlasti v zunanji politiki, kjer je Josip Broz zasledoval tvegane cilje v Albaniji in Grčiji v času, ko je Stalin svetoval previdnost.
Spomladi 1948 je Stalin sprožil vrsto ukrepov za čiščenje jugoslovanskega vodstva. Ta napor je bil neuspešen, saj je Josip Broz ohranil nadzor nad KPJ, jugoslovansko vojsko in tajno policijo. Nato se je Stalin odločil za javno obsodbo Tita in za izgon KPJ iz kominforma, evropske organizacije pretežno vladajočih komunističnih strank. V nadaljnji besedni vojni, ekonomskem bojkotu in občasnih oboroženih provokacijah (med katerimi je Stalin na kratko razmišljal o vojaškem posredovanju) je bila Jugoslavija odrezana od Sovjetske zveze in njenih vzhodnoevropskih satelitov ter se nenehno približevala Zahodu.
Josip Broz in njegova politika neskladnosti
Zahod je Jugoslavijo poravnal s ponudbo finančne pomoči in vojaške pomoči. Do leta 1953 se je vojaška pomoč s tristranskim paktom z Grčijo in Turčijo, ki je vključeval določbo o medsebojni obrambi, razvila v neformalno povezavo z Natom. Po spremembah v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti leta 1953 je bil Josip Broz pred izbiro: bodisi nadaljevati zahodno smer in se odreči enopartijski diktaturi, ali pa poiskati spravo z nekoliko reformiranim novim sovjetskim vodstvom. Slednji potek je bil vse bolj mogoč po spravnem državnem obisku Nikite Hruščov v Beogradu maja 1955. Takrat sprejeta beograjska deklaracija je zavezala sovjetske voditelje k enakopravnosti v odnosih s komunističnimi državami – vsaj v primeru Jugoslavije. Vendar so meje sprave postale očitne po sovjetski intervenciji na Madžarskem leta 1956. Sledila je nova sovjetska kampanja proti Titu. Namen nje je bil Jugoslovane kriviti za navdih madžarskih upornikov.
Jugoslovansko-sovjetski odnosi so bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (po invaziji na Češkoslovaško) in pozneje podobni hladnemu obdobju. Kljub temu je Stalinov odhod zmanjšal pritiske za večjo integracijo z Zahodom in Josip Broz je svojo notranjo in zunanjo politiko dojemal kot enako oddaljeno od obeh blokov. Ko je iskal enako misleče državnike drugje, jih je našel pri voditeljih držav v razvoju. Pogajanja z Gamalom Abdelom Nasserjem iz Egipta in Jawaharlalom Nehrujem iz Indije junija 1956 so privedla do tesnejšega sodelovanja med državami, ki niso bile “zavzete” v konfrontaciji Vzhod-Zahod. Iz neudeležbe se je razvil koncept “aktivne neuvrščenosti” – to je promocija alternativ blokovski politiki, v nasprotju z zgolj nevtralnostjo. Prvo srečanje neuvrščenih držav je potekalo v Beogradu pod Titovim sponzorstvom leta 1961. Gibanje se je nadaljevalo tudi v nadaljevanju, toda do konca njegovega življenja so Josipa Broza zatemnile nove države članice, kot je Kuba, ki je neskladnost pojmovala kot protizahodništvo.
Samoupravljanje in decentralizacija
Prelom s Sovjetsko zvezo je spodbudil tudi iskanje novega modela socializma v Jugoslaviji. Na tem področju je bil Josip Broz, nikoli teoretik, odvisen od ideoloških formulacij svojih poročnikov, zlasti Edvarda Kardelja. Toda podprl je pojem delavskega upravljanja proizvodnje, utelešen pri oblikovanju prvih svetov delavcev leta 1950. V tem procesu je bilo centralno načrtovanje v sovjetskem slogu opuščeno in osrednje agencije so bile obrezane. Delavsko samoupravljanje je imelo pomembne posledice za notranje odnose v večnacionalni Jugoslaviji. Ko se je oblast iz federacije nenehno preusmerjala v republike, so se konservativne centralistične sile borile in odprle razkol znotraj komunistične elite med letoma 1963 in 1972. V tem obdobju je Josip Broz najprej očistil srbske centraliste (zlasti Aleksandra Rankovića leta 1966), nato pa voditelje decentralizirane in liberalne sile na Hrvaškem (1971) in v Srbiji (1972). Hrvaška čistka je imela nadaljnji učinek destabilizacije Titove vladavine v industrijsko najnaprednejši republiki Jugoslavije.
Omejitev sedemdesetih let Josipa Broza Tita
Titov odgovor na krize v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih je bil oblikovanje sistema “simetričnega federalizma”. V tem sistemu naj bi različna notranja pravila in rituali formalizirali enakost med šestimi republik in dveh avtonomnih pokrajin v Srbiji (Kosovo in Vojvodina). Ta sistem, zapisan v ustavi iz leta 1974, je na račun velikih dveh – Srbije in Hrvaške – spodbujal šibkejše in manjše zvezne enote. Nezadovoljstvo Srbije nad neodvisno vlogo, dodeljeno njenim avtonomnim provincam, in spodbujanje identitete manjšin (zlasti identitete Albancev na Kosovu) je bilo čutiti že v zadnjih Titovih letih, vendar se je po njegovi smrti leta 1980 radikaliziralo. Srbska zamera je bila odprtje za Slobodana Miloševića in druge zagovornike decentralizacije. Ti so v naslednjem desetletju močno prispevali k razpadu Titovega zveznega sistema.
Josip Broz – Tito in njegova zapuščina
Ironija Titovega izjemnega življenja je v tem, da je ustvaril pogoje za morebitno uničenje svojih življenjskih prizadevanj. Namesto da bi dovolil, da proces demokratizacije vzpostavi lastne meje, je nenehno vznemirjal delo reformatorjev. Hkrati pa ni mogel zadovoljiti njihovih nasprotnikov. Ustvaril je zvezno državo, vendar se je nenehno mučil nad pastmi decentralizacije. Vedel je, da Srbov, Hrvatov, Slovencev in drugih ni mogoče vključiti v neko novo super nacijo, niti ne bi radi sprejeli hegemonije katerega koli od njihovega števila.
Kljub temu se je njegovo nadnacionalno jugoslovanstvo pogosto udarilo po unitarizmu. Spodbujal je samoupravljanje, nikoli pa se ni odrekel strankarskemu monopolu oblasti. Dovolil je široke svoboščine v znanosti, umetnosti in kulturi, ki jih v sovjetskem bloku ni bilo mogoče slišati, vendar je ves čas vznemirjal Zahod. Pridigal je mirno sobivanje, a zgradil vojsko, ki je leta 1991 umirajoči jugoslovanski državi izvedla državni udar. Po njegovi smrti je bila državna blagajna prazna, politični oportunisti pa brez nadzora. Umrl je prepozno za konstruktivne spremembe, prezgodaj, da bi preprečil kaos.
