Anarhist je lahko nadloga družbi, lahko pa tudi predstavlja pozitivno prihodnost. Anarhist je lahko vsak, ki se ne strinja z družbeno ureditvijo. Kaj sploh je anarhizem? To je radikalna in revolucionarna politična filozofija in politična ekonomija. Čeprav obstaja veliko definicij in veliko anarhizmov, bi se večina strinjala z definicijo, ki jo je oblikoval Peter Kropotkin. Ta definicija je v članku, ki ga je Kropotkin povabil k pisanju za 11. izdajo Encyclopædia Britannica. Anarhist dandanes lahko svobodno izraža svoja mnenja, saj živimo v demokratični ureditvi. Anarhizem postaja po svetu vse bolj priljubljena, saj ima vse več privržencev.
Po Kropotkinu je anarhizem: »je ime, dano načelu ali teoriji življenja in vedenja, po katerem je družba zasnovana brez vlade – harmonija v takšni družbi se doseže, ne s podrejenostjo zakonu ali s poslušnostjo kateri koli avtoriteti, ampak s svobodnimi sporazumi, sklenjenimi med različnimi skupinami, teritorialnimi in poklicnimi, svobodno ustanovljenimi zaradi proizvodnje in potrošnje, pa tudi za zadovoljevanje neskončne raznolikosti potreb in teženj civiliziranega bitja.
Svobodna družba svobodnih posameznikov
Dajmo to malo razpakirati. Etimologija izraza izvira iz grške besede “anarhija”, kar pomeni “brez vladarjev” ali “brez oblasti”. Označuje odsotnost dominacije, hierarhije in moči nad drugimi. Anarhizem je proces, pri katerem se avtoriteta in dominacija nadomestita z nehierarhičnimi, horizontalnimi strukturami, s prostovoljnimi povezavami med ljudmi. Je oblika družbene organizacije z nizom ključnih načel, kot so samoorganizacija, prostovoljno združevanje, svoboda, avtonomija, solidarnost, neposredna demokracija, egalitarizem in medsebojna pomoč. Na podlagi teh načel in vrednot anarhizem zavrača tako kapitalistično gospodarstvo kot nacionalno državo, ki jo vodi predstavniška demokracija. Gre za utopičen projekt, ki želi združiti najboljše dele liberalizma z najboljšimi deli komunizma.
Anarhist in dolga zgodovina
Politična filozofija anarhizmov se je pojavila sredi 19. stoletja – kot del misli razsvetljenstva. Ključni anarhistični misleci so Pierre-Joseph Proudhon, William Godwin, Peter Kropotkin, Mikhail Bakunin, Emma Goldman in Max Stirner. Proudhon je zaslužen kot prvi samooklicani anarhist in ga pogosto obravnavajo kot utemeljitelja klasičnega anarhističnega mišljenja. Zlasti je razvil koncept spontanega reda v družbi, kjer lahko organizacije nastanejo brez centralnega ali od zgoraj navzdol koordinacije.
Pravzaprav je Godwin razvil svojo anarhistično teorijo pol stoletja prej – ne da bi kdaj uporabil izraz. Njegovi spisi so globoka kritika države in njenega strukturnega nasilja, saj trdi, da država in njena vlada slabo vplivata na družbo, saj povzroča neželeno odvisnost. Poudaril je tudi, da zakon in zakonodajo ustvarjajo bogati in močni. Se sliši znano?
Pomembno pa je tudi poudariti, da večina anarhističnih načel, prepričanj in moralnih stališč sploh ni izum sodobne anarhistične teorije – stara je toliko kot človeška civilizacija. In zaradi precej različnih političnih filozofij liberalizma in komunizma anarhistična teorija – tako kot večina političnih ideologij – ni dosleden in homogen koncept. Razvija se, ko različni ljudje na različne načine artikulirajo njegove temeljne ideologije.
Anarhizem in aktivizem
V zadnjih dveh desetletjih je anarhistična praksa občutno oživila. To je še posebej vidno v novih družbenih gibanjih, na katere so vplivale anarhistične oblike organizacije s horizontalnimi strukturami in nereprezentativnimi procesi odločanja. Anarhistične oblike odpora so v veliki meri vplivale tudi na alterglobalizacijsko gibanje – ki verjame v prednosti globalnega razmišljanja, vendar zavrača ekonomsko globalizacijo. Bitka pri Seattlu leta 1999 je bila morda prvi trenutek oživitve anarhizma. Sledila je mojim številnim drugim gibanjem in oblikam odpora, kot so Reclaim the Streets, EuroMayDay, različna okoljska gibanja in v zadnjem času gibanje Occupy in hacktivistična skupina Anonymous. In imajo velik vpliv. Z lahkoto bi lahko trdili, da anarhistične oblike odpora zdaj prekašajo bolj socialistične in hierarhične oblike odpora. Anarhizem ni enako aktivizmu, kot veliko ljudi misli. Dandanes se anarhizem predstavlja pod pretvezo aktivizma.
Kdo je bil najbolj slaven anarhist?
Gandhi. Čeprav politiki morda obsojajo Kejriwalovo anarhistično držo, pozabljamo, da je bil oče indijskega naroda, človek, ki je pomagal pridobiti neodvisnost od kolonialne vladavine. Bil je anarhist. Sledil je nenasilnemu anarhizmu, imenovanemu anarho-pacifizem (državljanska nepokorščina), ki je politične voditelje končno prisilil, da so odšli! Gandhijevo gibanje je sprožilo podobna gibanja po vsem svetu in dva njegova največja privrženca sta bila Martin Luther King mlajši in Nelson Mandela. Poleg tega poznamo še mnogo znanih anarhistov, kot so: Buda, Oscar Wilde, John Lennon, Ernesto ‘Che’ Guevara in Tolstoj. Obstaja še mnogo drugih anarhistov, ki so bili dokaj priljubljeni, vendar prej našteti so bili daleč najbolj uspešni pri uveljavljanju svojih idej.
Anarhističen svet?
Vendar je treba zastaviti vprašanja o izvedljivosti anarhistične prakse. Medtem ko anarhistična organizacija očitno lahko deluje na lokalni ravni, na ravni majhnih skupnosti in na podeželski regionalni ravni (glej Zapatistično gibanje ali velike dele kurdskih podeželskih regij), žirija še vedno ni prepričana, ali je mogoče anarhistično družbeno organizacijo vključiti v velikih mestnih območjih ali na nacionalni ali svetovni ravni.
Kako je mogoče oblike neposredne demokracije, kot je generalna skupščina gibanja Occupy, zgraditi in vzdrževati v okoljih z veliko populacijo? Na prvi pogled se zdi to precej malo verjetno. Spet digitalne tehnologije lahko odprejo nove možnosti za obsežne oblike anarhistične organizacije. Vsekakor je anarhizem v porastu.
Kakšna je razlika med anarhizmom in komunizmom?
»Ko [večina ljudi] pomisli na komunizem, neizogibno pomisli na države, ki so nastale v 20. stoletju na podlagi različnih interpretacij marksizma-leninizma, in razlika med anarhizmom in temi državami ter temi teorijami in temi idejami je njihov pogled na država,« pravi Bray *Teen Vogue. »V ortodoksni marksistični teoriji je država politično nevtralna institucija in se lahko uporablja za različne namene, odvisno od tega, kateri razred jo obvladuje; zato je ortodoksni marksistični cilj zavzeti državo, jo spremeniti v diktaturo proletariata in zatreti kapitalistični razred. Ko bodo to storili, bo država usahnila in boste imeli komunizem. Anarhistični argument je, da država ni nevtralna, je sama po sebi hierarhična, je sama po sebi institucija dominacije; zato anarhisti nasprotujejo državi toliko kot kapitalizmu.
»Druga pomembna razlika je v tem, da je bila zgodovinsko v marksizmu ekonomija temeljni gradnik,« nadaljuje Bray, »medtem ko so anarhisti zgodovinsko oblikovali kritiko dominacije in hierarhije, ki je širša in ne tako enodimenzionalna. Marksistično-leninistične stranke zagovarjajo avantgardni model organiziranja z majhno skupino na vrhu, anarhisti pa govorijo o horizontalnih, neposredno demokratičnih vrstah politike.
