Slovenski novinarji so uspešni. Množični mediji v Sloveniji se nanašajo na množične medije s sedežem v Sloveniji. Televizijo, revije in časopise upravljajo tako državne kot profitne družbe, ki so odvisne od oglaševanja, naročnin in drugih prihodkov, povezanih s prodajo. Ustava Slovenije zagotavlja svobodo govora in Slovenija se je v poročilu o indeksu svobode tiska za leto 2016, ki so ga pripravili Novinarji brez meja, uvrstila na 40. mesto, kar je v primerjavi z indeksom iz leta 2015 padlo za 5 mest.
Julija 2020 je bilo v vladnem registru medijev registriranih 2350 medijev. Bruto vrednost oglaševalskega trga je v letu 2008 znašala 522,5 milijona evrov, kar je 15 % več kot leto poprej. Največji delež oglaševanja gre za televizijo (55 %), sledijo tisk (30 %), zunanji mediji (7 %), radio (4,4 %) in spletni mediji (3,5 %). Slovenski novinarji so kljub kritikam precej objektivni. V tem prispevku Vam bomo prikazali kateri so najboljši slovenski novinarji.
Slovenski novinarji: Miša Molk
Miša Molk (rojena 6. septembra 1954) je slovenska novinarka in televizijska osebnost. Njena poklicna kariera je bila vedno povezana s televizijskim poslom in RTV Slovenija. Molk, rojen na Vrhniki, je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. V Sloveniji je dobro poznana kot televizijska voditeljica, producentka, urednica in novinarka. Povezana je tudi s tekmovanjem za pesem Evrovizije in je članica Referenčne skupine pri Evropski radiodifuzijski uniji. Miša Molk je šestkrat prejela Viktorja.
Slovenski novinarji: Miša Molk
Slovenski novinarji: Matej Bor
Bor je izdal vrsto pesniških zbirk. Njegova prva zbirka Previharimo viharje je izšla v času protifašističnega odpora leta 1942 pri podzemni založbi. Leta 1959 je izdal knjigo Šel je popotnik skozi atomski vek, apokaliptično pesniško refleksijo okoljskih katastrof v atomski dobi. Knjiga je bila ponovno izdana v več izdajah in je bila prevedena v pomembnejše evropske jezike ter prispevala k popularnosti Bora zunaj Jugoslavije.
Bor je napisal tudi dvanajst iger in vrsto literarnih del za otroke in mladino. Redno je sodeloval pri publikacijah za otroke in mladostnike, kot so Ciciban, Pionir, Pionirski list, Najdihojca (priloga revije Delo), Mali Rod (Celovec) in Glas mladih (Chicago). Napisal je tudi scenarij za film Vesna, ki je izšel leta 1954. V slovenščino je prevedel vrsto Shakespearovih del. Matej Bor se spominja tudi po odkrivanju »piskovnih pravil« beneške abecede in beneške slovnice. Njegove trditve so znanstveniki zavrnili.
Slovenski novinarji: Alenka Puhar
Alenka Puhar (rojena 4. februarja 1945) je slovenska novinarka, pisateljica, prevajalka in zgodovinarka ter novinarka. Leta 1982 je napisala prelomno s psihozgodovino navdahnjeno knjigo Prvotno besedilo življenja o družbeni zgodovini zgodnjega otroštva v slovenskih deželah, takrat del Avstro-Ogrske. Knjiga je bila leta 2010 tema televizijskega dokumentarca, ki je bil leta 2010 predvajan na nacionalni RTV Slovenija. Njen dedek je bil fotograf in izumitelj Janez Puhar, ki je izumil postopek za fotografiranje na steklu.
Po končani Gimnaziji Poljane v Ljubljani se je Puharjeva vpisala na Univerzo v Ljubljani, kjer je študirala angleški jezik in primerjalno književnost. Med njenimi profesorji je bil tudi priznani filozof in literarni zgodovinar Dušan Pirjevec Ahac. Po diplomi je delala kot novinarka pri dnevnem časopisu Delo, takrat najbolj razširjenem časopisu v Sloveniji.
Leta 1980 se je med študijem na City University of New York pod mentorstvom Lloyda deMausea seznanila s psihozgodovino. Pred in med razpadom Jugoslavije je Alenka Puhar zbirala naslovnice revij, ilustracije, časopisne risanke iz različnih držav tedanje Jugoslavije, da bi analizirala fantazije, ki so na koncu pripeljale do razpada in vojne. In njen članek o »jugoslovanskem otroštvu«, ki ga je napisala Alenka Puhar, je desetletje pozneje objavljen v Journal of Psychohistory, v katerem je zasledila zgodovinske razlike v zgodnjem otroštvu med Slovenijo in drugimi bolj tradicionalističnimi kulturami ter prikazala individualne in kolektivne študije primerov, vključno s srbskimi. tradicionalistično zasmehovanje Slovenije, ker ni tako možata kot Srbija, in analiziranje, kaj je pripeljalo srbske tradicionalistične moške, da so med vojno v Bosni posilili 20.000 do 50.000 žensk.
Slovenski novinarji: Alenka Puhar
Slovenski novinarji: Jurij Gustinčič
Jurij Gustinčič (30. avgusta 1921 v Trstu – 7. junija 2014 v Piranu) je bil slovenski novinar. Leta 1951 je bil vodja beograjske revije Politika, leta 1955 je bil poslan za devet let kot dopisnik v London, nato pa 14 let v New York. Leta 1974 ga je Washington Post pohvalil, ker je napovedal padec predsednika Richarda Nixona. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je delal na TV Ljubljana, preden se je leta 1985 upokojil. Vodilna slovenska spletna stran Slovenia.si ga je ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2011 označila za “legendo slovenskega novinarstva”.
Valentin Areh
Valentin Areh (rojen 22. avgusta 1971) je slovenski novinar, vojni dopisnik in pisatelj. Trenutno dela za več mednarodnih medijskih organizacij. Rojen v Ljubljani, je leta 1991 kot vojak sodeloval v kratki slovenski osamosvojitveni vojni. Nato je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je študiral zgodovino in sociologijo. Študij v Ljubljani je zaključil z magisterijem iz nekaterih socioloških vidikov volilnega sistema ZDA. Areh ima petnajst let izkušenj kot vojni dopisnik v krajih, kot so Hrvaška, Bosna, Kosovo, Čečenija, Afganistan in Irak. Bil je eden redkih novinarjev, ki je ostal na Kosovu med kosovsko vojno leta 1999, preživel pa je mučen pobeg iz države med Natovo vojno, da bi izgnal srbske sile. Sodeloval je z AP, Reuters, Italia Uno, Media set, 24ur in je avtor več knjig.
Valentin Areh
Dušan Jelinčič
Delal je v oddelku za slovenščino pri regionalni službi RAI za Furlanijo Julijsko krajino. Dušan Jelinčič je napisal tudi številne eseje, objavljene v večinoma slovenskih literarnih revijah, kot sta Sodobnost in Nova revija. Leta 2001 je napisal predstavo o načrtovanem napadu članov TIGR na Benita Mussolinija Upor obsojenih oz Kobarid 38′ – Kronika atentata, ki jo je desetletje pozneje na oder postavilo slovensko gledališče v Trstu.
V svoji knjigi Zvezdnate noči je pisal o svojih izkušnjah na slovenski odpravi leta 1986 na pogorje Karakoram, ki je osvojila 8047 m visok Široki vrh. Izšla je kot serijska v Primorskem dnevniku, nato pa je bila prevedena kot Le notti stellate v italijanščino, postala uspešnica v Italiji in prejela štiri literarne nagrade (vključno z mednarodno nagrado Acerbi). Med ostalimi Jelinčičevimi deli je najbolj znana ‘Noč v dokih’ (Tema v pomolu), katere italijanski prevod (Scacco nel buio) je leta 2006 prejel nagrado Scritture di Frontiera, ex aequo s Predragom Matvejevićem.
Jelinčičevi spisi so del izročila slovenskih planinskih potopisov, ki je v slovenski književnosti pomemben tok že od obdobja fin-de-siecle. Eno najpomembnejših središč te literarne produkcije je Trst in bližnja območja Slovenskega primorja z avtorji Henrik Tuma, Julius Kugy, Klement Jug, Tone Svetina, Igor Škamperle in Zorko Jelinčič, Dušanov oče.
