Slovenske ljudske pesmi so izjemno priljubljene. Narodnozabavna glasba je glasba, ki v Sloveniji pritegne največje število poslušalcev. Ta glasbena zvrst je postala tako popularna zahvaljujoč številnim slovenskim ansamblom, med katerimi izstopata Avseniki in Ansambel Lojzeta Slaka. Številne njihove pesmi so že postale ljudske in dosegle najvišjo pesemsko raven. Melodije Slavka Avsenika so nedvomno kulturna dediščina ne le Slovenije, ampak tudi Evrope in celega sveta. Himno »Zdravljico« (nastala leta 1905) in Avsenikovo polko »Na Golici« lahko štejemo za dve sveti pesmi, dve umetnini, ki predstavljata naš narodni značaj.
Kralj slovenske glasbe je od mladosti do zadnjega diha svojemu občinstvu razdajal svoje veliko notranje bogastvo, vsem slovenskim glasbenikom pa je zapustil zlato dediščino, iz katere bodo črpali še stoletja. Brata Avsenik, Slavko in Vilko, predstavljata največkrat izvajane in najbolje prodajane avtorje narodnozabavne glasbe v Evropi. Napisali so več kot 1000 skladb, med njimi tudi Na Golici, ki je bila predelana kar 600-krat in je najbolj predvajana instrumentalna skladba na svetu in tudi najbolj znana.
Avseniki so svojo glasbo z Gorenjske ponesli v najprestižnejše in največje koncertne dvorane ter vse do Berlinske filharmonije. Ponašajo se lahko z več kot 10.000 posnemovalci in 150 klubi oboževalcev Avsenikove glasbe. Ansambel bratov Avsenik je prodal 33 milijonov plošč, izvedel več kot 10.000 koncertov in v 40 letih delovanja prejel 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo.
Večina slovenskih balad ima bodisi legendarno tematiko (42 %) oz. družinske teme (24 %). Številne so tudi ljubezenske balade (14 %) in tudi balade o nadnaravnih silah ali bitjih (12 %). Vse te balade niso doživele popolnega prenosa, nekatere pripadajo samo po svojih temah mednarodni tradiciji, pri čemer so njihovi detajli obdelani. Obstajajo tudi primeri, v katerih tuja balada je v bistvu spremenil čas. Odličen primer tega pojava je balado Heer Halewijn, ki je v Slovenijo prišla skozi nemško ljudsko pesništvo. Nemško ima Heer Halewijn ime Ulinger, v slovenščini pa je to postalo Jélengar. Najstarejša slovenska različica je zelo blizu nemškim, vendar po prvi pol devetnajstega stoletja je bila že označena za preoblikovano različico. Tukaj je »junak« nikoli ni plemeniti ministrant, ampak ciganski pevec, njegova žrtev pa ni princesa ampak hči gostilničarja. V najnovejši različici od začetka dvajsetega stoletja Cigan dekle zapelje tako, da jo trikrat popije.
Lepa Vida
Lepa Vida je slovenski mit. O času nastanka ljudske pesmi o lepi Vidi obstaja več teorij. Nastala naj bi med 9. in 11. stoletjem, ko so Mavri iz Španije, Sicilije in severne Afrike napadali jadranska obalna mesta. Obstaja več tipov tega motiva, ki so se razvijali od 9. do konca 14. stoletja.
Slovenske ljudske pesmi so izjemno priljubljene, od Prešernove predelave aktualen vse do sodobnosti. Prepoznaven je po motivu hrepenenja, ki bi naj bil značilen za Slovence. Tujec zvabi lepo Vido na ladjo. Ko ona spozna, da se je ujela v past in da ni možnosti rešitve, se ugrabitelju upre, skoči v vodo in utone. Ta tip ima predhodnice v sredozemskih deželah, slovenska se od nje loči po vabi – v sredozemski različici za uporabo dragocenega blaga, v slovenski pa zdravilo za bolnega sina. V to skupino spada različica, ki jo je 1898 v Ihanu na Gorenjskem zapisal Anton Breznik. V tej pesmi Vida izrazi znamenje krščanske vere – pred skokom v morje se pokriža.
Vir: Wikipedia
Slovenske ljudske pesmi so se razvijale iz preprostih ljudskih napevov
Moj očka ima konjička dva
Slovenske ljudske pesmi so se razvijale iz preprostih ljudskih napevov, ki so se s časom nadgrajevali, spreminjali in nato oblikovali v mnogotere različice napeve. Še izrazitejši pretok pesmi in zgodb pa se je povečal, ko so se ljudje začenjali seliti. Te so v največji meri prenašali potujoči pevci ter godci, pa tudi vojaki, študenti in rokodelci. Venček Moj očka ima konjička dva je sestavljen iz naslovne pesmi, Bod moj bod moja ti bom lešnike dal ter Spim, spim spala bom. Vse tri so slovenske ljudske.
Marko skače!
Marko skače ena najbolj razširjenih ljudskih pesmi, ki se otroci učijo že v vrtcih in osnovnih šolah. Prvotno se je sicer pela ob plesu na področju Prekmurja, Porablja in ob hrvaško-slovenski meji. »Omeniti velja, da je posnetek pesmi Marko skače eden izmed prvih posnetkov slovenske ljudske glasbe. Nastal je v Prekmurju leta 1889, pesem pa je bila posneta na voščeno valje,« pravijo zapisi o dobro znanih prekmurskih ljudskih pesmih. Pesem se sicer prvotno pela ob plesu na področju Prekmurja, Porabja in ob hrvaško – slovenski meji. Zato smo preverili na spletu, če je omenjeni delovni zvezek še v obtoku in ugotovil, da je res tema tako. Lahko ga kupite na več spletnih mestih, za izposojo pa je na voljo tudi v knjižnicah.
Vir: mariborinfo.com
Lisička je prav zvita zver
Lisička je prav zvita zver je izjemno priljubljena ljudska pesem, ki jo pojejo že otroci v vrtcu.
Lisička je prav zvita zver
Slovenske ljudske pesmi: Povodni mož
Povodni mož je prva balada Franceta Prešerna (poleg prevoda Lenore), ki je nastala v njegovem mladostnem obdobju. Snov za balado je črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. Balada je bila objavljena v zbirki Kranjski čbelici leta 1830.
Prešeren je pesmi, ki jih je napisal do leta 1825, z oceno predlagal Kopitarju. Ta mu je svetoval, naj pesmi za nekaj let pospravi, se od njih oddalji in jih takrat z distanco in večjo modrostjo popravi. Prešeren je nasvet rekel še preveč dobro, saj je vse pesmi sežgal, razen treh – Povodnega moža, prevoda Lenore in Lažnivih pratikarjev. S podnaslovom “balada iz Valvasorja” nam razkrije, iz kje je črpal svoje zgodbe. Oprl se je na 11. in 15. knjigo Slave Vojvodine Kranjske, kjer se pojavi povodni mož oziroma strah, ki živi v Ljubljanici, in ljubljanska lepotica, ki jo odnese s seboj. Kljub temu, da je iz Valvasorjeve snovi naredil samostojno pesniško zgodbo, se ni odločil za širjenje zgodbe, bistvena sprememba pa je odstranjena moralnega nauka.
V Kranjski čbelici se je dekle imenovalo Zalika in ne Urška (Al lepši od Zalike ni blo nobene). Najverjetneje gre za resnično osebo, hči krčmarja Dolenca, v katerem je bil Prešeren zaljubljen v svojih mladih letih.
