Najboljše slovenske knjige v naši kratki zgodovini

Najboljše slovenske knjige so nastale že dolgo časa nazaj. Slovenski knjižni umetniki danes se težko primerjajo s pisatelji 20. stoletja. Zaradi digitalizacije sveta prodaja knjig v fizični obliki pada. Posledično je veliko manj pisateljev, saj večina ljudi ne bere knjige novejših ustvarjalcev. Če že, se bralci poslužujejo branja knjig priznanih pisateljev. Zato je možno, da je kakšen pisatelj izjemno dober, vendar je prezrt, saj noben ne kupi knjige sodobnih umetnikov. Pri namen.si vam prikazujemo najboljše slovenske knjige v naši kratki zgodovini.

Najboljše slovenske knjige: Dogodek v mestu Gogi, Slavko Grum

Dogodek v mestu Gogi je drama Slavka Gruma. Navdih za dramo je dobil med delom v umobolnici. Napisal jo je v letih 1928−1929, po mnenju slovenista Petra Scherberja pa dve leti prej, 1926−1927, vendar založniki zanjo niso pokazali nobenega zanimanja. Objavljena je bila leta 1930. Prvič je bila uprizorjena leta 1931 v Mariboru.

Med študijem na Dunaju se je Slavko Grum navdušil za gledališče. Fasciniral ga je patetični in sentimentalni manirizem tedanjega zvezdnika nemega filma Conrada Veidta. Leta 1921 je zasnoval drame Pierrot in Pierrette, Neusmiljeni odrešenik in Trudni zastori. Istega leta se je seznanil s Freudom, ki je zelo vplival na njegova nadaljnja dela. Leta 1922 ga je prevzela melanholična in morbidna igra Alexandra Moissija v uprizoritvi Ibsenovih Strahov. Med počitnicami leta 1922 je pripravil amatersko uprizoritev Funtkove Tekme, nato pa naslednjega leta še Cankarjevo Lepo Vido. Obdobje zrelega pisateljevanja traja 1925—1929. Večinoma ni objavljal v revijah, ampak na mnogo manj uglednem mestu, v dnevniku Jutro. Prevajali so ga Čehi in Slovaki. Do leta 1928 je bilo v tuje jezike prevedenih devet črtic.

Najboljše slovenske knjige: Čefurji raus, Goran Vojnović

Čefurji raus! je slovenski moderni roman, ki ga je napisal televizijski in filmski režiser, pesnik in pisatelj Goran Vojnović. Izšel je leta 2008 pri Študentski založbi v Ljubljani v zbirki Beletrina. Knjiga je večkrat ponatisnjena in prevedena v hrvaški, bosanski, švedski in češki jezik. Po knjižni predlogi je nastala tudi gledališka predstava.

Roman ima vse prvine modernega romana. Napisan je kot izpoved mladostnika, ki sam sebi odgovarja na vprašanja Zakaj? Pripoved, ki jo oblikujejo vprašanja, na humoren način obravnava človeške in finančne stiske, ki se dogajajo v okolju, v katerem mladostnik živi. Jezik, ki ga glavni junak uporablja, je nekakšna mešanica srbohrvaškega in slovenskega jezika. Obravnava aktualne teme današnje družbe, kot so stereotipi, ki jih gojimo, brezpravnost, življenje v današnji družbi, ki nudi samo sredstva za preživetje in zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Prostor, v katerega je postavljen roman, je multinacionalen, Fužine, kjer živijo priseljenci iz drugih držav oz. priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik, ki so ob osamosvojitvi Slovenije sicer državljani Slovenije, a jih družba ne sprejema kot takšne. Postavljen je v današnji čas ter obravnava vpliv družbe in družine na mladostnika.

Najboljše slovenske knjige: Nekropola, Boris Pahor

Nekropola je avtobiografski roman slovensko-tržaškega avtorja Borisa Pahorja, kjer govori o svoji preteklosti v koncentracijskih taboriščih. Evropsko priznanje je roman dosegel leta 1990 s francoskim prevodom, ki so mu sledili prevodi v druge jezike. Nekropola je bila leta 2008 razglašena za italijansko knjigo leta, dobila je nagrado Premio Napoli za najboljšo tujejezično knjigo. Roman se začne s pisateljevim obiskom spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. Potem pa popiše, kar je doživel v drugih taboriščih npr. Dachau. Zgodba je avtobiografska, prvoosebna, premišljujoča. Sprašuje se, kaj je greh v nečloveških razmerah, govori o fizičnem propadanju teles, odnosu do sojetnikov, ki nastane v takem okolju, in o različnih načinih, s katerimi so se jetniki soočali z življenjem v objemu smrti. Kljub nečloveškim razmeram je namreč v taboriščnikih neprestano prisoten nagon po preživetju.

V romanu kritično pogleda na odnos, ki ga ima današnja Slovenija do taboriščnikov. Zdi se mu, da se poveličujejo zgolj aktivne borce proti okupatorju, ignorirajo pa taboriščnike. Opozarja na odnos Francije in Nizozemske, ki sta svojim, v taboriščih umrlim junakom, zgradili spominsko pokopališče, ali pa njihove zgodbe izdali v knjigah, npr. Dnevnik Ane Frank, Slovenci pa podobnih pisem Zore Perello nismo sposobni zbrati in objaviti. Ker je osredinjenje na lastnih dojemanjih in občutenjih, so ostale osebe bolj skopo opisane. Kot bolničar se druži predvsem z ostalimi bolničarji, zdravniki in bolniki. Med njegovimi prijatelji, ki so večinoma sodelavci in bolniki, pa prevladujejo Slovenci in ostali Jugoslovani. Odnosi v taborišču so bistvenega pomena tudi za nastanek romana, saj se Pahor čuti krivega, da je sam preživel, zato želi povedati zgodbo so taboriščnikov mlajšim generacijam.

Deseti Brat, Josip Jurčič

Deseti brat, delo Josipa Jurčiča, velja za prvi slovenski roman. Izšel je leta 1866. Motiv desetega brata je ljudski in prikazuje usodo desetega otroka v družini, češ da prinaša nesrečo. Po romanu je Mirko Polič leta 1951 zložil istoimensko opero. Vojko Duletič pa je leta 1982 posnel film Deseti brat.

V Desetem bratu se pojavlja veliko človeških usod. Pojavljata se dve okolji, grajsko in vaško. Pojavljata se dva časa, zgodba desetega brata in sedanja. Vse to avtor poveže v spretno, berljivo pripoved, ki ima ljubezensko zgodbo, skrivnosti in celo elemente kriminalke. Pri tem Jurčič uporabi sintetično in analitično tehniko. Sintetična tehnika pripoveduje o času od Kvasovega prvega do ponovnega prihoda na Slemenice, analitično tehniko pa uporabi pri retrospekciji zgodbe Martinka Spaka. Berljivost romanu daje tudi humor, katerega predstavnik je vaški posebnež Krjavelj, napetost pa je ustvarjena s skrivnostmi. Deseti brat je rdeča nit romana. Na eni strani povezuje zgodbo iz grajskega okolja, na drugi strani pa zgodbo iz vaškega okolja. Dvojnost v romanu opazimo tudi pri jeziku. V grajskem okolju lahko rečemo, da uporablja slovenski meščanski jezik. V vaškem okolju, ki ga sestavljajo preprosti kmečki ljudje pri Obrščaku, pa uporablja živ, izviren in duhovit jezik.

Roman je kompozicijsko izredno spreten. Fran Levstik je v zasebnem pismu Jurčiču očital nekatere slabosti. Očita mu tudi preveč romantičen, neljudski jezik, da se je premalo posvetil psihologiji oseb in da je čutiti gosposki vpliv. Celo pri »vaški sredini« Levstik ni bil povsem zadovoljen.

Hlapci, Ivan Cankar

Hlapci so drama Ivana Cankarja, prvič objavljena leta 1910 v Ljubljani. Prvič je bila uprizorjena v Trstu. Napisani so bili kot izliv Cankarjevega razburjenja in ogorčenja po deželnozborskih volitvah leta 1907, na katerih so zmagali klerikalci. Tedanja cenzura je dramo oklestila, zato do konca prve svetovne vojne ni bila uprizorjena. Cankar je Hlapce zasnoval na Dunaju, napisal pa v zatišju nadškofijskega dvorca v Sarajevu. Tam je preživel nekaj mesecev kot gost bosanskega nadškofa Karla, njegovega tajnika. V snov drame se je tako poglobil, da je »obraze videl in glasove razločeval«. Odločil se je, da v drami ustvari nekakšen opis političnih razmer tistega časa.