Kdo so Najboljši Slovenski Slikarji Vseh Časov 2021?

Slovenski slikarji so v zgodovini sveta zagotovo pustili svoj pečat. Kljub majhnosti so slovenski slikarji dosegli svetovno prepoznavnost. Najboljši slovenski slikarji imajo slike, ki so vredne tudi po več 10 000 EUR. Kako dobro poznate dela bolj znanih slovenskih slikarjev, ki se brez dvoma kosajo s drugimi evropskimi slikarji? Ali sploh poznate kakšnega slovenskega slikarja? Če je Vaš odgovor ne, ali pa jih poznate izjemno malo, Vam priporočamo branje tega prispevka. V tem prispevku smo Vam hoteli prikazati, kdo so najboljši slovenski slikarji vseh časov. Če smo kakšnega zgrešili, nam to zaupajte v komentarjih.

Slovenski slikarji: Ivana Kobilica

Ivana Kobilca (20. decembra 1861 – 4. decembra 1926) je najbolj uspešna slovenska slikarka in ključna osebnost slovenske kulturne identitete. Bila je slikarka realistka, ki je študirala in delala na Dunaju, v Münchnu, Parizu, Sarajevu, Berlinu in Ljubljani. Večinoma je slikala oljne slike in pastele, njenih risb pa je malo. Teme vključujejo tihožitje, portrete, žanrska dela, alegorije in verske prizore. Bila je kontroverzna oseba, ki so ji očitali, da je sledila gibanjem, ki se v poznejših obdobjih niso več razvijala.

Po svojem družbenem poreklu, načinu življenja, idealih in delu je bila urbana umetnica. Je ena izmed slovenskih realistov, ki so svoje najpomembnejše slike ustvarili v osemdesetih letih. Največji poklon Kobilci slovenski umetnosti je bil v času, ko je živela v tujini. Njen največji vpliv je bil na figuralno slikarstvo, zlasti na portrete in slike življenja tipičnih ljudi v rustikalnih ali urbanih krajih. Od časa, ki ga je preživela v Berlinu, je postala njena najpomembnejša zvrst cvetlično tihožitje. Njeno zgodnje delo odraža značilnosti münchenskega studia. Njen poudarek je bil na vrednosti in risanju. Le njeni pasteli so bili lahki in rožnati. Od leta 1889 je njena slika postala svetlejša z modrimi odtenki, značilnimi za takratno pariško umetnost.

V poznih osemdesetih letih je na številne umetnike vplivalo impresionistično gibanje, ki se je v Franciji začelo z Monetom, Morisotom, Renoirjem in drugimi. Ivana Kobilca je ostala zvesta svojim akademskim umetniškim koreninam; z močnim poudarkom na proučevanju vrednosti, risbe in realizma v oljnem slikarstvu. Najbolj znane slike Kobilce so Kofetarica, Citrarica, Likarice, Holandsko dekle, Portret sestre Fani in Poletje. Njeno delo je na ogled v vseh večjih evropskih galerijah.

Slovenski slikarji: Rihard Jakopič

Rihard Jakopič (12. april 1869 – 21. april 1943) je bil slovenski slikar. Bil je vodilni slovenski impresionistični slikar, mecen in teoretik. Skupaj z Matejem Sternenom, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem velja za začetnika slovenskega impresionističnega slikarstva. Rihard Jakopič se je rodil v Krakovem, predmestju Ljubljane, kranjske prestolnice Avstro-Ogrske, danes Slovenije. Njegov oče Franc Jakopič je bil dobro umeščen trgovec s kmetijskimi proizvodi. Njegova mati je bila Neža, rojena Dolžan. Rihard je bil najmlajši od osmih otrok.

Jakopič je študiral na srednji šoli od 1879–1887. Po opravljenem sprejemnem izpitu je obiskoval Akademijo za likovno umetnost na Dunaju, se za kratek čas zaradi bolezni vrnil domov, nato pa leta 1888 nadaljeval študij. Leta 1889 je vstopil na Akademijo za likovno umetnost v Münchnu in leta 1890 , umetniška šola Ažbe v Münchnu. Potem je živel v Ljubljani, kjer je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva, po letu 1902 pa v Škofji Loki. Leta 1903 je nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost v Pragi. Jakopič se je vrnil v Ljubljano leta 1906. Bil je eden prvih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustanovljene leta 1938. Jakopič je 21. aprila 1943 ob 13.45 umrl na domu v Ljubljani po dolgi in težki bolezni.

Slovenski slikarji: Maksim Gaspari

Maksim Gaspari je bil slovenski slikar, najbolj znan po svojih slikah in ilustracijah ter številnih razglednicah z folklornimi motivi in ​​prizori iz podeželskega življenja. Gaspari se je rodil v Selščku nad Cerknico na Notranjskem leta 1883. Študiral je risbo na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, a se ni mogel finančno preživljati, zato se je vrnil v Kamnik, kjer je živel pred odhodom na Dunaj. Kasneje je nekaj časa študiral v Münchnu in se leta 1913 ustalil v Ljubljani, kjer je poučeval umetnost. Umrl je v Ljubljani leta 1980.

Gaspari je danes najbolj znan po svojih razglednicah z motivi na podeželju in pozdravih ter političnih sporočilih. Zbirko njegovih razglednic hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ilustriral je tudi številne knjige in revije. Leta 1949 je prejel nagrado Levstik za ilustracije filma Čuri-Muri velikan Korneja Čukovskega. Leta 1953 je za svoje slikarske dosežke prejel Prešernovo nagrado. Od leta 1972 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Slovenski slikarji: Božidar Jakac

Jakacevi prvi umetniški koraki so bili literarne in glasbene narave, saj še ni bil prepričan, katero vejo umetnosti bi raje ustvarjal. Odločil se je za likovno umetnost. V najstniških letih je ustvaril akvarele prizorov iz narave in novomeške pokrajine, ki jih odlikujejo zmanjšani realizem, impresionizem razpoloženja in raziskovanje svetlobnih učinkov ter odkrivanje in uveljavljanje njegove pastelne tehnike. Po odhodu v Prago je hitro napredoval v svojem umetniškem razvoju in v svoja dela vključil številne elemente kubizma, ekspresionizma in abstraktne umetnosti. Čeprav je rad slikal pokrajino Češke, je imel raje poetično krajino domače Dolenjske, polne senc in zastrtega vzdušja. Na potovanjih v tujino v tridesetih letih je Jakac fotografiral in naslikal, kar je videl, kar je njegovemu delu dalo pomembno dokumentarno vrednost. Njegova umetnost se je počasi preoblikovala v lirski realizem.

Jakac je bil izvrsten portretist, ki je upodobil vrsto uglednih Slovencev in Jugoslovanov, prijateljev in zelo pogosto tudi sebe. Leta 1940 je naslikal portret slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je postal ena od simbolnih slik narodnega pesnika. V sedemdesetih letih so bili njegovi portreti uporabljeni v seriji jugoslovanskih poštnih znamk. Po vojni je Jakac še naprej slikal pokrajine dinamične Spodnje Kranjske. Nekatera najboljša Jakaceva dela (Teranova trta, Zadnje zvezde) izvirajo iz njegovega poznega obdobja, ko je ustvarjal simbolno nabite barvne lesoreze. Jakac je bil v bistvu črno-beli umetnik. Njegova najljubša slikarska tehnika je bila pasta s kredo, ki ga je pritegnila zaradi svoje mehkobe in možnosti hitrega slikanja med številnimi potovanji. Tudi Jakac je bil eden od začetnikov slovenske kinematografije. Produciral je več novomeških črno-belih dokumentarnih vedut, s katerimi je postal prvi slovenski mojster kamere. Njegove filme hrani Arhiv Republike Slovenije.

Milko Bambič

Bambič se je rodil v Trstu, kjer je obiskoval osnovno šolo Cirila in Metoda s slovenskim učnim jezikom v Svetem Ivanu v Trstu. Potem je bil učenec enoletne nemške pripravljalne šole in prvega razreda nemške srednje tehnične šole v Trstu. Leta 1919 je obiskoval zasebno šolo bratov Rendićev, nato pa Srednjo tehnično šolo Idrija, kjer se je s sodobnimi umetniškimi gibanji seznanil Lojze Spazzapan, slovensko-italijanski slikar moderne, ki je takrat služil v Idriji kot matematik in učitelj risanja. Bambič je postal vodilni ilustrator slovenskega tiska v Trstu. Fašisti so mu konec dvajsetih let prejšnjega stoletja preprečili vstop v Accademia di Belle Arti v Benetkah. Leta 1927 je sodeloval na podzemni razstavi slovenskih tržaških umetnikov, ki jo je italijanska fašistična vlada prepovedala. Bambič je objavil in ustvaril prvi slovenski strip o Buci-Buju, črnem kralju, ki s svojo lažno modrostjo vodi svoje ljudstvo v propad.

Ker so italijanske fašistične oblasti sporočilo prepoznale kot politično motivirano, je moral Bambič, da bi se izognil aretaciji, iz Trsta oditi v Jugoslavijo. Tega leta se je preselil v Ljubljano, kjer se je lotil študija arhitekture, vendar ga ni končal. Leta 1929 se je preselil v Zagreb, kjer je vodil grafično podjetje in objavil umetniški pregled. Leta 1931 je za Radensko zasnoval blagovno znamko Tri srca. Leta 1932 je obiskoval tečaje umetnostne zgodovine v Ljubljani. Leta 1935 je založba Mladinska matica nagradila njegovo mladinsko slikanico Kralj Honolulu. V Trst se je vrnil leta 1943, po kapitulaciji Italije, in tam živel do svoje smrti. Šele leta 1959 je ustvaril svoj drugi strip. Leta 1975 je prejel nagrado Marcello Mascherini, leta 1978 pa je v sežanski knjižnici pripravil razstavo, ki je zbudila zanimanje zanj v slovenskih krogih. Leta 1980 je imel retrospektivno razstavo v Vili Opicina in razstavo v Trstu leta 1985.

France Mihelič

France Mihelič (27. april 1907 – 1. avgust 1998) je bil slovenski slikar, ena ključnih osebnosti slovenskega slikarstva v drugi polovici 20. stoletja, znan po svojih nadrealističnih figurativnih slikah in grafikah. Mihelič se je rodil v Virmašah pri Škofji Loki leta 1907. Učil se je na zagrebški Akademiji za likovno umetnost med letoma 1927 in 1931. Trikrat je prejel Prešernovo nagrado, leta 1949 za slike Kolona v snegu in Vaška ječa, leta 1955 za svojo grafični opus in leta 1965 za scenografijo in lutke za lutkovno predstavo Sinja ptica (Bluebird), postavljeno leta 1964 v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Za ilustracije knjig je štirikrat prejel Levstikovo nagrado: leta 1949 za ilustracije knjige Prežihovega Voranca Solzice (Lilly of the Valley), leta 1951 za film Najdihojca Frana Levstika, leta 1952 za ​​Pestrno (Child Minder) Franceta Bevka in leta 1956 za Štirje letni časi Mire Mihelič. Leta 1978 je prejel tudi Jakopičevo nagrado za življenjski dosežek v slikarstvu. Bil je poročen s pisateljico in prevajalko Miro Mihelič.