Karantanija je bila slovanska kneževina, ki je nastala v drugi polovici 7. stoletja, na ozemlju današnje južne Avstrije in severovzhodu Slovenije. Bila je predhodnik Koroške marče, ki je nastala v okviru Karolinškega cesarstva leta 889. Ime Karantanija je praslovanskega izvora. Pavel Diakon omenja Slovane v Carnuntumu, ki se napačno imenuje Carantanum. Možna etimološka razlaga je, da je morda nastala iz toponimske osnove carant- ki na koncu izhaja iz predindoevropskega korena *karra, ki pomeni »skala«, ali da je keltskega izvora in izhaja iz *karant- kar pomeni »prijatelj« , zaveznik ‘. Njegovo slovansko ime *korǫtanъ je prevzeto iz latinskega *carantanum. Toponim Koroška naj bi bil etimološko soroden. Ime je, tako kot večina toponimov, ki se začnejo z *Kar (n)- na tem območju Evrope, najverjetneje povezano s predrimskim plemenom Carni, ki je nekoč naseljevalo vzhodne Alpe.
Glavno mesto Karantanije je bil najverjetneje Karnburg v polju Zollfeld, severno od sodobnega Celovca. Kneževina je bila osredotočena na območje sodobne Koroške in je vključevala ozemlja sodobne Štajerske, večino današnje Vzhodne Tirolske in doline Puster, regije Lungau in Ennspongau v Salzburgu ter dele južne Zgornje Avstrije in Spodnje Avstrije. Najverjetneje je obsegalo tudi ozemlje sodobne slovenske pokrajine Koroške. Nekaj obstoječih zgodovinskih virov razlikuje med dvema ločenima slovanskima kneževinama v vzhodnoalpskem območju: Karantanijo in Kranjsko. Slednji, ki se pojavlja v zgodovinskih zapisih s konca 8. stoletja, je bil v osrednjem delu sodobne Slovenije. Bil je (vsaj po imenu) predhodnik poznejše vojvodine Kranjske. Meje poznejše države Karantanije, ki je bila pod fevdalno oblastjo Karolingov in njenega naslednika (Koroška marca, 826–976), pa tudi kasnejšega vojvodstva Koroškega (od 976), so segale onkraj zgodovinske Karantanije.
Glavno mesto Karantanije je bil najverjetneje Karnburg
Karantanija in njena zgodovina
V 4. stoletju je Chur postal sedež prve krščanske škofije severno do Alp. Kljub legendi, ki je ustanovila domnevni britanski kralj, sveti Lucije, je prvi znani škof Asinio leta 451 po Kr. V 6. stoletju so alpski Slovani, ki so predniki današnjih Slovencev, naselili vzhodna območja Furlanije. Naselili so se na najbolj vzhodnih gorskih območjih Furlanije, znanih kot furlanska Slavija, pa tudi na Kraški planoti ter območju severno in južno od Gorice. Po padcu Ostrogotskega kraljestva leta 553 je germansko pleme Langobardov vdrlo v Italijo prek Furlanije in ustanovilo langobardsko kraljestvo Italijo, ki ni vključevalo več vse Tirolske, le njen južni del. Severni del Tirolske je prišel pod vpliv Bavarijev, zahodni pa je bil verjetno del Alamanije.
Domneva se, da so Slovani v vzhodnih Alpah in panonski regiji prvotno podrejeni avarskim vladarjem. Ko je okrog leta 610 oslabila avarska oblast, se je v začetku 7. stoletja na južnem Koroškem pojavil razmeroma neodvisen pohod Slovanov (marca Vinedorum), ki mu je vladal vojvoda. Zgodovinski viri omenjajo Valuka kot vojvodo Slovanov (Wallux dux Winedorum). Leta 623 so se Slovani vzhodnih Alp verjetno pridružili Samovi plemenski zvezi, slovanski plemenski zvezi, ki jo je vodil frankovski trgovec Samo. Leto 626 je končalo prevlado Avarov nad Slovani, saj so bili Avari poraženi pri Carigradu. Leta 658 je Samo umrl in njegova plemenska zveza je razpadla. Manjši del prvotnega pohoda Slovanov, osredotočen severno od sodobnega Celovca, je ohranil neodvisnost in postal znan kot Karantanija.
Ime Karantanija se začne pojavljati v zgodovinskih virih kmalu po letu 660. Prvi jasen pokazatelj posebne etnične identitete in politične organizacije je mogoče prepoznati v geografskem izrazu Carantanum, ki ga je Pavel Diakon uporabil v zvezi z letom 664 in v zvezi z ki ga je omenil tudi določeno slovansko ljudstvo, ki tam živi.
Ime Karantanija se začne pojavljati v zgodovinskih virih kmalu
Vojvodska inavguracija
Kneževina Karantanija je še posebej opazna po starodavnem obredu nameščanja karantanskih vojvod, praksa, ki se je nadaljevala po vključitvi Karantanije v kasnejšo vojvodino Koroško. Nazadnje je bila izvedena leta 1414, ko je bil habsburški Ernest Železni ustoličen kot koroški vojvoda. Ritual je potekal na Knežjem kamnu (slovenski Knežji kamen), starodavni rimski prestolnici pri Krnskem gradu. V slovenščini pa ga je izvedel svoboden kmet, ki ga je po izboru vrstnikov prebivalci dežele so novega princa spraševali o njegovi integriteti in ga opomnili na njegove dolžnosti. Pozneje, ko je Koroško vojvodstvo padlo pod Habsburžane, je bila ideja, da so pravzaprav ljudje, od katerih je koroški vojvoda prejel svojo legitimacijo, osnova za zahtevo Habsburžanov o edinstvenem nadvojvodskem nazivu.
Kronanje koroških vojvod je bilo sestavljeno iz treh delov. Najprej je bil ob knežjem kamnu izveden obred v slovenščini. Nato je bila maša pri stolnici Marije Saal. Nato pa je potekala slovesnost na vojvodskem stolčku, kjer je novi vojvoda prisegel v nemščini in kjer se je tudi poklonil stanu. Vojvodin stol se nahaja v dolini Zollfeld, severno od Celovca na sodobnem Koroškem v Avstriji. Slovesnost je prvi opisal kronist Janez iz Viktringa ob kronanju Meinharda II Tirolskega leta 1286. Omenjen je tudi v knjigi Jeana Bodina Six livres de la République leta 1576.
Kneževina Karantanija je še posebej opazna po starodavnem obredu nameščanja karantanskih vojvod
Etnična in družbena struktura
Prebivalstvo starodavne Karantanije je imelo polietično strukturo. Osrednji sloj sta predstavljali dve skupini Slovanov, ki so se v 6. stoletju naselili v vzhodnih Alpah in so predniki današnjih Slovencev in deloma tudi Avstrijcev. Drugi etnični močan element so bili potomci romaniziranih staroselcev. To je mogoče potrditi na podlagi nedavne analize DNK in številnih imen krajev. Možno je tudi, da so bili med Karantanci prisotni sledovi Dulebov, Avarov, Bolgarov, Hrvatov in germanskih ljudstev.
Jezik
V svojih zgodnjih fazah je bil jezik karantanskih Slovanov v bistvu praslovanski. V slovenski jezikoslovni literaturi in referenčnih knjigah se včasih začasno imenuje alpsko slovansko. Njegov praslovanski značaj je mogoče razbrati iz jezikovnih stikov alpskih Slovanov z ostanki romaniziranega staroselca, kasneje tudi z Bavarci. Sprejeti predslovanski krajevni poimenovanja in rečna imena ter njihov kasnejši fonetični razvoj v alpski slovanščini, pa tudi bavarski zapisi alpskih slovanskih imen, osvetljujejo značilnosti alpskega slovanskega jezika. Od 9. stoletja dalje je alpsko slovansko doživelo vrsto postopnih sprememb in novosti, značilnih za južnoslovanske jezike. Približno v 13. stoletju je ta razvoj povzročil slovenski jezik.
Prebivalstvo starodavne Karantanije je imelo polietično strukturo
