Najboljši Slovenski Kiparji Vseh Časov 2021

Slovenski kiparji so slavni po vsem svetu. Slovenski kiparji se lahko kosajo z umetniki iz celotnega sveta. Rodin, Michelangelo, Donatello – to so imena inovativnih vizionarjev za nekaterimi največjimi skulpturami v zgodovini umetnosti. Kiparji, kot so ti nadarjeni ustvarjalci, imajo edinstveno priložnost, da oživijo svojo temo in manipulirajo z materiali, da bi kljubovali pričakovanjem gledalcev. Naj gre za klesanje marmorja ali litje v bronu, ni mogoče zanikati moči kiparstva. Slovenski kiparji se z njimi lahko kosajo. V prispevku ugotovite kateri so največji slovenski kiparji vseh časov.

Slovenski kiparji: Stojan Batič

Stojan Batič (2. februar 1925 – 17. september 2015) je bil slovenski kipar. Večinoma figurativni umetnik, znan je predvsem po svojih skulpturah, razstavljenih na številnih javnih mestih v Sloveniji. Batič se je rodil v delavski družini v Trbovljah, rudarskem mestu v osrednji Sloveniji, takrat v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kot najstnik je delal v lokalnem premogovniku. Pri 19 letih se je pridružil partizanskemu uporu in se boril proti napadalcem nemško -nacističnih sil. Po drugi svetovni vojni se je prvi vpisal na novoustanovljeno Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je študiral kiparstvo pri Borisu Kalinu in Frančišku Smerduju. Leta 1957 je prejel štipendijo, ki mu je omogočila študij v Parizu pri kiparju Ossipu Zadkineju. Batič je živel in delal v Ljubljani. Leta 1995 je imel razstavo v Mestni galeriji Ljubljana. Galerija Jakopič je leta 2015 pripravila retrospektivno razstavo njegovih del z naslovom “Človek in mit”.

Batič, pretežno figurativni kipar, je znan po približno 40 javnih spomenikih, ki prikazujejo dogodke iz slovenske zgodovine, pa tudi evropske in vzhodne mite in legende. Njegova najbolj znana dela vključujejo spomenik slovenskim kmečkim uporom na Ljubljanskem gradu, v katerem je prikazana skupina moških, ki držijo vojne koso, in serijo figurativnih skulptur Itaka. Njegova bronasta skulptura Balet iz leta 1957 stoji pred gradom Tivoli v parku Tivoli v Ljubljani. V šestdesetih letih je ustvaril rudarsko serijo lignita, v sedemdesetih pa serijo steklenih skulptur, ki predstavljata njegov najpomembnejši pristop k abstraktni umetnosti.

Slovenski kiparji: Jakov Brdar

Jakov Brdar (rojen 22. aprila 1949) je slovenski kipar bosanskega porekla. Je avtor številnih javnih kipov in skulptur v Ljubljani. Leta 1998 je prejel nagrado Prešernovega sklada za kiparsko skupino Pridiga ptičem. Brdar je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Diplomiral je v razredu profesorja Dušana Tršarja leta 1975, specialistični študij pa zaključil leta 1979. Živel je in delal tudi v Parizu in Berlinu. Brdarjevi kipi Adam in Eva, Satyr in Prometej so na ogled na Mesarskem mostu v središču Ljubljane. Njegov kip generala Rudolfa Maistra je viden v parku ob glavni avtobusni postaji v Ljubljani. Ustvaril je tudi kip “svetega Jožefa v Egiptu”. Kip stoji pred Zavodom sv. Stanislava v Ljubljani-Šentvid. V galeriji v Piranu je njegova skulptura Pegaz (1990). V letih 1990 in 1991 je razstavljal v muzeju Pergamon v Berlinu.

Slovenski kiparji: Boris Kalin

Boris Kalin (24. junij 1905 – 22. maj 1975) je bil slovenski kipar. Ustvarjal je predvsem klasične figure, javne spomenike in akte. Nekatere njegove skulpture hranijo na gradu Brdo kot del zbirke sodobne slovenske umetnosti. Kalin se je rodil v Solkanu, ki je bil takrat predmestje avstro-ogrskega mesta Gorica in je danes del Nove Gorice. Obiskoval je srednjo tehnično šolo v Ljubljani in študij med letoma 1924 in 1929 nadaljeval na zagrebški likovni akademiji pri profesorjih Rudolfu Valdecu, Franu Kršiniću, Ivu Krediću in Ivanu Meštroviću.

Od 1945 do 1970 je Kalin poučeval kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; dva mandata je bil tudi njen dekan. Poučeval je številne mlajše kolege, ki so postali ugledni evropski umetniki. Kalin je bil eden redkih slovenskih kiparjev, ki je obvladal kamnoseštvo. Leta 1953 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je v Ljubljani. Njegov mlajši brat Zdenko je bil tudi ugleden kipar. Za svoje delo je bil trikrat nagrajen s Prešernovo nagrado: leta 1947 za njegov kip “Petnajstletnica” (Petnajstletna), ki naj bi predstavljal njegovo hčer, leta 1948 za kip “Portret maršala Tita”, leta 1950 pa za »Spomenik ljudskoosvobodilne vojne« na Vrhniki.

Slovenski kiparji: Tone Kralj

Tone Kralj (23. avgust 1900 – 9. september 1975) je bil slovenski kipar in slikar, znan tudi po svojih stenskih slikah in ilustracijah. Kralj se je rodil v Zagorici pri Dobrepolju na Spodnjem Kranjskem leta 1900. Kiparstvo je študiral med letoma 1920 in 1923, nato pa na Dunaju, v Parizu in Benetkah. Nekatera njegova najbolj znana dela so stenske poslikave v različnih cerkvah. Njegove ilustracije iz leta 1954 za Martina Krpana Frana Levstika so tudi nekatere najbolj prepoznavne podobe zgodbe. Leta 1950 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracije za Pravljico o carjeviču Jeruslanu. Umrl je leta 1975 v Ljubljani. Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Marko Pogačnik

Marko Pogačnik (rojen 11. avgusta 1944) je slovenski umetnik in pisatelj. Pogačnik je študiral na Akademiji za umetnost v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, kjer je diplomiral leta 1967. Bil je soustanovitelj neoavangardnega umetniškega gibanja OHO, člana katerega sta bila tudi Tomaž Šalamun in Slavoj Žižek. Od osemdesetih let je sprejel celostno vizijo umetnosti. Trdi, da je razvil metodo zemeljskega zdravljenja, podobno akupunkturi, z uporabo stebrov in postavitvijo na tako imenovane “litopunkturne” točke pokrajine. Leta 1991 je oblikoval uradni grb novonastale Republike Slovenije. Leta 2006 se je pridružil Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ga je vodil takratni predsednik Slovenije Janez Drnovšek.

Leta 1998 je skupaj s hčerko Ano ustanovil gibanje Lifenet, ki so ga znanstveniki opisali kot “tipično skupino New Age”. Živi in ​​dela v vasi Šempas v spodnji Vipavski dolini. V zadnjem desetletju je mesto Nova Gorica, na katerem občinskem ozemlju prebiva, od Pogačnika naročilo številne javne spomenike, predvsem spomenik 1000 let prve omembe Gorice in Solkana, ki stoji v mestu osrednji javni trg. Od leta 2008 skupina njegovih spomenikov in brez z naslovom Hologram Evrope stoji na križišču Tivolske ulice in Slovenske ceste v Ljubljani.

Janez Zorko

Janez Zorko (rojen 1937 v Podgorju ob Sevnični) je slovenski kipar in plezalec. Umetniško šolo je obiskoval v letih 1957–1959 v Ljubljani. Leta 1964 se je preselil v Pariz, Francija in leta 1974–1976 poučeval tečaje materialov in tehnologije na Univerzi v Parizu 1 Pantheon-Sorbonne. Ustvarja figurativne in abstraktne skulpture iz marmorja, kovine in lesa. Je tudi navdušen plezalec in je opravil številne vzpone, tako solo kot z drugimi.