Kdo so Bili Domobranci in Zakaj so se Borili?

Domobranci so dandanes precej kontroverzna tema v Sloveniji. Slovensko domobranstvo je bila slovenska protipartizanska vojaška organizacija. Delovala je med nemško okupacijo nekdanje Ljubljanske pokrajine, ki je bila okupirana, v letih 1943–1945. Sestavljali so jo nekdanji Vaške straže. To je bil del italijanske protikomunistične prostovoljne milice, ki je bila po italijanskem premirju ponovno organizirana pod nacističnim poveljstvom.

Bila je tesno povezana s slovenskimi desnimi protikomunističnimi političnimi strankami in organizacijami, ki so zagotavljale večino članstva, pri čemer so prejemali pomoč Nemcev in ne nasprotno. , imenovan Korpus slovenske narodne obrambe, bolj znan kot Primorsko domobranstvo, je bil ideološko in organizacijsko povezan s SD. Na Gornjem Kranjskem je med letoma 1944 in 1945 delovala še manjša Gornjekranjske samozaščite, znana tudi kot Gornjekranjsko domobranstvo. Enote so nastale skoraj izključno iz narodnostnih Slovencev. Na vrhuncu so imeli skupno okoli 21.000 mož, od tega 15.000 v Ljubljanski pokrajini, 3.500 v Julijskem pohodu in 2.500 na Gornjem Kranjskem. Njeni častniki in poveljniški jezik so bili slovenski. Nekatere odporniške skupine zunaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda pod vodstvom komunistov so bile v OF skupaj znane kot belogardisti. Britanski oficirji za zvezo s slovenskimi partizani so belogardiste videli kot drugo ime za domobrance in jih razglasili za zavezniške sovražnike.

Takratno dogajanje v Sloveniji

Aprila 1941 so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, ki so jih hitro preplavile in razkosale. Tista območja Jugoslavije, ki zdaj tvorijo državo Slovenijo, so pripojile Nemčija, Italija in Madžarska. Italijani so priključili južna slovenska ozemlja s 336.279 prebivalci kot Ljubljansko pokrajino. Italijanske okupacijske čete, XI armadni korpus, so zavarovale novo provinco, uvedle fašistične zakone, imenovan je bil italijanski civilni visoki komisar.

Vplivni ljubljanski škof Gregorij Rožman in domači predvojni politiki na čelu z Markom Natlačenom so takoj izrazili pripravljenost za sodelovanje s fašističnimi oblastmi in pisali javna pisma podpore za priključitev Ljubljanske pokrajine Italiji. 8. junija 1941 je Natlačen vodil slovenske politike in industrijalce na srečanje z Mussolinijem v Rim, nato pa so ponovno potrdili svojo lojalnost in začeli uradno sodelovati z Italijani v Consulti, domnevno posvetovalnem organu, ki ni imel nobene moči. Velik del predvojne policije in javne uprave je še naprej delal za nove fašistične oblasti.

Domobranci: Oživitev in reakcija

V začetku leta 1942 je partizanski vrhovni štab naročil slovenskim partizanom, naj ponovno razvijejo svoje osiromašene enote ter povečajo napade in sabotaže. Posledica tega ukaza je bil niz partizanskih operacij v aprilu–juniju v Ljubljanski pokrajini. Te operacije so se zgodile v istem času, ko so Italijani svoje številne majhne, ​​šibke in široko razširjene garnizone koncentrirali v večje baze v okviru načrta Primavera. Partizani so tako lahko učinkovito razširili svoj nadzor na več kot polovico province in prebivalstva. Razširili so svoje novačenje ter število in velikost svojih enot. Uspeh partizanov sredi leta 1942 je pomenil, da so se Italijani še bolj zavzeli za boj proti njim. Sile ne-OF pa so skušale najti učinkovit način za sodelovanje z Italijani v boju proti partizanom.

Meščanske sile so nato Italijanom dale vrsto predlogov, katerih cilj je bil nasprotovati ciljem OF in partizanov. Za usklajevanje svoje protipartizanske politike so ustanovili tudi Slovensko zavezo. V zavezništvu je prevladovala Slovenska ljudska stranka s svojo Slovensko legijo. Vodja Slovenske ljudske stranke Miha Krek. Bil je podpredsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu v Londonu. Oddajal je sporočila, v katerih je vse članice zavezništva pozivala, naj sledijo ukazom Mihailovića. On je bil takrat minister za vojsko, mornarico in letalstvo v vladi v izgnanstvu, čeprav so fizično locirani v okupirani Jugoslaviji. Maja 1942 se je začelo tajno novačenje in organiziranje prvih slovenskih protipartizanskih sil. Sprva je bil ta napor zelo majhen in je vključeval pripadnike Slovenske, Sokolske in Narodne legije ter nekaj slovenskih četnikov majorja Karla Novaka. Ta organizacija je bila znana kot Legija smrti.

Začne se oboroženo sodelovanje

Enote Legije smrti so neformalno sodelovale z italijanskimi enotami med veliko italijansko ofenzivo proti partizanom, ki se je začela v drugi polovici julija 1942 in se nadaljevala do začetka novembra. Italijani so se navdušeni nad potencialom tovrstnih enot in z odobritvijo italijanskega voditelja Benita Mussolinija odločili, da sprejmejo ponudbo Slovenske zaveze in vpišejo protipartizanske enote kot pomožne enote. V začetku avgusta so Italijani odredili, da se vse obstoječe in bodoče slovenske protipartizanske enote vključijo v Protikomunistično prostovoljno milico. Istega meseca so se oborožene enote na podeželju oblikovale v Vaške straže, ki so bile vključene tudi v MVAC, in so na koncu postale največja skupina med italijanskimi pomožnimi enotami.

K rasti MVAC je močno pripomoglo pismo, ki ga je škof Rožman septembra 1942 poslal italijanskemu generalu Mariu Robottiju, v katerem je Rožman predlagal ustanovitev slovenske kolaboracionistične vojske in policije pod italijanskim poveljstvom, ki bi pomagala v boju proti partizanom in izslediti njihove privržence. Sile MVAC so sodelovale v brutalni italijanski ofenzivi poleti-jeseni 1942, ko je 80.000 dobro oboroženih italijanskih vojakov napadlo 3.000 slabo oboroženih partizanskih sil. S pomočjo MVAC so Italijani nazadnje poslali v taborišča 30.000 Slovencev, skoraj 10 % prebivalstva Ljubljanske pokrajine, vključno z več tisoč ženskami in otroki, kjer je umrlo na tisoče. Italijanska vojska je kot talce postrelila na tisoče dodatnih slovenskih civilistov. Ljubljano in druga mesta obkolila z bodečo žico, prepovedala vstop in izstop. V Ljubljani so enote MVAC decembra 1942 izvedle »božične racije« in aretirale 550 osumljenih pripadnikov Osvobodilne fronte. Mnoge so poslali v koncentracijska taborišča.

Domobranci in sodelovanje z Nemci

Septembra 1943 so Nemci, ki so septembra 1943 vkorakali v Ljubljansko pokrajino, za petami kapituliranih Italijanov, upali, da bodo hitro ponovno vzpostavili red in pomirili to strateško srednjeevropsko komunikacijsko in prometno povezavo. Namesto tega so bili potopljeni v že obstoječo hudo državljansko vojno med odporniško silo pod vodstvom komunistov.

Na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, so pripadniki SD prisegli, da se bodo skupaj z SS in nemško policijo pod vodstvom Führerja Adolfa Hitlerja borili proti komunističnim gverilcem. To je pomenilo, da je SD prisegla na boj proti Sovjetski zvezi in zahodnim zaveznikom. Verjetno so člani SD to prisego prisegli pod prisilo. Do nje naj bi imeli zadržke, vendar jih je prisega z vidika zahodnih zaveznikov sumila. SD je drugo prisego zvestobe prisegla 30. januarja 1945, ob obletnici prihoda nacistov na oblast. Po prisegi je generalni inšpektor SD Leon Rupnik imel zlobno antisemitski govor vojakom SD, v katerem je Jude, ki jih vodi sam Satan, označil za njihovega glavnega sovražnika, skupaj s privrženci Judov, za boljševike z vzhoda. in »bogati gangsterji z Zahoda«. Vse to je v celoti reproducirano v glavnem slovenskem katoliškem časopisu.

Leon Rupnik in nemško sodelovanje

General Leon Rupnik, ljubljanski župan in veteran avstro-ogrske vojske, je Nemčiji vtisnil vtis, da bi bilo Sloveniji in Nemčiji obojestransko koristno, če bi se Slovenci lahko branili pred grozodejstvi, ki so jih zagrešili komunisti. Domobranci so na bežigrajskem stadionu prisegli zvestobo in slovenski narod, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, drugič pa 30. januarja 1945, na 12. obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji. Na prvi slovesnosti so prisegli Domobranci iz Ljubljane, nekatere druge enote iz Ljubljanske pokrajine in pripadniki policijskega zbora Slovenskega domobranstva. Pred prisego je škof Gregorij Rožman priredil tiho mašo za Domobrance. Nato pa se je po navedbah prič kljub ponujenemu mestu na glavni tribuni odločil opazovati iz ozadja, nato pa je hitro odšel.

Med slovesnostjo prisege sta imela govora predsednik deželne vlade Leon Rupnik in general SS Erwin Rösener, prisotnih pa je bilo tudi nekaj gostov. Med njimi častni konzul NDH, častniki Slovenskega domobranstva, rektor Slovenske akademije znanosti in umetnosti in drugi. Izleteli so nemško in prvič od začetka okupacije tudi slovensko zastavo in izobesili grb Kranjske. Najprej so zaigrali nacistično in slovensko himno Naprej zastava slave. Po slovesnosti je Rösener podelil Domobrancem odličja in znake za rane.

Prisega je bila na vztrajanje Nemcev, ob grožnji z razpustitvijo Slovenskega domobranstva. Erwin Rösener je s prisego želel doseči večjo disciplino med Domobranci. Vzpostaviti je hotel tudi sodno-formalno podlago, na katero se je lahko formalno skliceval pri ravnanju s slovenskim domobranstvom. Prisega je med domobranci povzročila najgloblje pomisleke, saj so se mnogi želeli izogniti kakršni koli konkretni zavezi razen slovenski domovini. Na dan prisege je deset domobrancev zavrnilo parado in so jih aretirali.