Milo Đukanović je črnogorski politik, ki je od leta 2018 opravljal funkcijo predsednika Črne gore, pred tem je opravljal vlogo od 2013 do 2019. Bil je tudi predsednik vlade Črne gore (1991–1998, 2003–2006, 2008–2010 in 2012–2016). Bil je tudi dolgoletni predsednik Demokratične stranke socialistov Črne gore, prvotno črnogorske veje Zveze Komunisti Jugoslavije, ki so vladali Črni gori sami ali v koaliciji od uvedbe večstrankarske politike v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja do poraza na parlamentarnih volitvah leta 2020.
Ko se je Đukanović prvič pojavil na političnem prizorišču, je bil tesen zaveznik Slobodana Miloševića med protibirokratsko revolucijo (1988–1989) in razpadom SFR Jugoslavije (1991–1992). Njegov kabinet je aktivno sodeloval pri obleganju Dubrovnika (1991–1992). Đukanović je podprl dogovor Momirja Bulatovića o pogojih lorda Carringtona. Ta je pripeljal do referenduma o neodvisnosti Črne gore leta 1992, na katerem so se volivci odločili, da ostanejo v SR Jugoslaviji. Leta 1996 pa se je Đukanović oddaljil od Miloševića in zvezne vlade ter opustil tradicionalno skupno srbsko in črnogorsko vizijo v korist črnogorskega nacionalizma, ki je podpiral državno neodvisnost in ločeno črnogorsko identiteto.
To je privedlo do delitve stranke in razcepa Bulatovićeve prounionistične frakcije. Kmalu zatem je Milo Đukanović na predsedniških volitvah leta 1997 s tanko razliko premagal Bulatovića. Leta 1999 se je pogajal z zahodnimi državami, da bi omejil zračne napade na Črno goro med Natovim bombardiranjem Jugoslavije. Pozneje pa je Milo Đukanović nadziral uvedbo nemške marke kot nove valute v Črni gori, ki je nadomestila jugoslovanski dinar.
Zgodnje življenje Mila Đukanovića
Milo Đukanović se je rodil v Nikšiću 15. februarja 1962 v družini Radovan in Stana Đukanović (rojena Maksimović). Njegovo ime izvira iz imena sorodnika po očetu, ki se je med prvo svetovno vojno boril ob Đukanovićevem dedku Blažu. Ime je izbrala Đukanovićeva babica po očetu. Đukanovićevi predniki po očetu, pripadniki plemena Ozrinići, ki so izvirali iz vasi Čevo, so se po bitki pri Vučjem Dolu leta 1876 naselili na območju Nikšića. Pred rojstvom Đukanovićeve starejše sestre Ane leta 1960 je Đukanovićev oče delal kot sodnik v Bosni in Hercegovini.
Nato pa se je z družino preselil v Nikšić in se naselil v vasi prednikov družine Đukanović Rastovac. Đukanovićeva mama je bila medicinska sestra. Leta 1965 se je rodil njegov mlajši brat Aleksandar (Aco). Đukanović je osnovno in srednješolsko izobraževanje končal v Nikšiću, nato pa se je preselil v Titograd na Ekonomsko fakulteto Univerze Veljka Vlahovića. Leta 1986 je diplomiral iz turizma. Đukanović je bil v mladosti navdušen košarkar.
Milo Đukanović in odcepitev od jugoslovanskega vodstva
Novembra 1995 sta Milo Đukanović in Svetozar Marović na povabilo ZDA obiskala Pentagon, kjer naj bi Luko Bar ponudila kot logistično prizorišče za mednarodno ohranjanje miru v Bosni in Hercegovini. Sestanek v Pentagonu je bil kritiziran s strani takratnih vladajočih strank Jugoslavije. Podpredsednik Srbske radikalne stranke Milinko Gazdić je trdil, da ima njegova stranka dokaze, da sta Milo Đukanović in Marović apelirala na ZDA za morebitno odcepitev Črne gore od Jugoslavije. To Đukanovića ni odvrnilo od obiska Billa Clintona med njegovo ponovno volilno kampanjo na predsedniških volitvah leta 1996 v ZDA. Nekateri Đukanovićevi kritiki so trdili, da je tisto leto razpravljal o donacijah za Clintonovo kampanjo.
Đukanovićeva komunikacija z Miloševićem se je začela slabšati po nesoglasju o tem, kako obravnavati hiperinflacijo jugoslovanskega dinarja leta 1993. Nato je izrazil nasprotovanje Daytonskemu sporazumu, ki ga je kritiziral kot protisrbskega. V svoji najbolj odprti kritiki do zdaj je Miloševića v intervjuju za beograjski tednik Vreme javno razstrelil in ga označil za “človek zastarelih političnih idej”.
Ko je med Miloševićem in njegovo ženo Miro izbruhnila besedna vojna, je Milo Đukanović napisal pismo podpore študentom, ki so demonstrirali na protestih 1996–1997 v Srbiji. V ostrem nasprotju je Momir Bulatović zavrnil napad na Miloševića. To je postavilo temelje za razpad med Đukanovićem in Bulatovićem, čigar partnerstvo je bilo do takrat izjemno močno. Kljub začetnemu odklopu v vodstvu DPS je stranka na parlamentarnih volitvah leta 1996 z veliko večino zmagala.
Milo Đukanović in obtožbe o tihotapljenju tobaka
Julija 2003 je tožilstvo v Neaplju Đukanovića povezalo z loparjem organiziranega kriminala, vredno milijarde evrov. Đukanović je sklical tiskovno konferenco v Podgorici, da bi zanikal obtožbe kot “odvraten politični trik”, s katerim bi kriminalizirali njega in njegovo državo. Đukanovića že dolgo preganjajo sumi, da je bil vpleten v tihotapljenje tobaka v Italiji. Sodnik za predhodno preiskavo v Neaplju je 16. aprila 2003 zavrnil zahtevo komisije za boj proti mafiji za izdajo naloga za prijetje Đukanovića, češ da je imun na aretacijo kot premier Črne gore. Komisija ga je preiskovala že nekaj časa, vsaj od maja 2002, in je nadalje zahtevala njegovo prijetje kot previdnostni ukrep.
Zadeva se je pritožila na revizijsko sodišče v Neaplju, ki je odločilo v prid Đukanoviću. Poleg tega, da je zahteval imuniteto, so ga označili kot družbeno nevarnega in nevednega, da je storil kazniva dejanja. Zadeva je bila nato še enkrat pritožena na kasacijsko sodišče (Corte di Cassazione). To sodišče je 28. decembra 2004 odločilo v prid protimafijske komisije. Trdil je, da Đukanović ni imel diplomatske imunitete, ker Črna gora ni bila suverena država. Po referendumu o neodvisnosti je Đukanovićev odvetnik Enrico Tuccillo dejal, da je “Referendum potrdil predpostavko predsednika vlade Mila Đukanovića o suverenosti Črne gore: zato zdaj ne more ostati nobenega dvoma o imuniteti, podeljeni voditeljem držav in vlade, kar je Đukanović užival in uživa.
Pandora dokumenti
Đukanović je bil predstavljen v Pandorinih dokumentih. To je bilo puščanje finančnih dokumentov, ki so bili objavljeni v začetku oktobra 2021. Poročali so, da sta Milo Đukanović in njegov sin Blažo nakazovala denar na račune v tujini od leta 2012. Takrat sta sklenila tajne pogodbe o upravljanju premoženja za mrežo podjetij v več kot petih državah. On in njegov sin sta ustanovila dva sklada, in sicer Victoria Trust in Capecastel Trust. Đukanović je priznal, da je ustanovil Victoria Trust, ko ni bil nosilec javne funkcije, da ni imel poslov in odprtih bančnih računov, ter trdil, da je konec leta lastništvo svojega sklada prenesel na Blaža. V Đukanovićevem kabinetu so še navedli, da je to uhajanje “del niza poskusov diskreditacije Đukanovića in njegovih družinskih članov” in da skladi obstajajo le “na papirju”. Podobno kot v tem primeru je Milo Đukanović pred tem zanikal lastništvo podjetij v drugih državah.
Premier Zdravko Krivokapić je pozval k preiskavi Đukanovićeve družine, zunanji minister Đorđe Radulović pa je to situacijo komentiral z besedami, da je “Đukanović pri odpiranju zasebnih podjetij zlorabil svoj diplomatski potni list”. Đukanovića je omenjala tudi afera s pranjem denarja, v kateri je Rezart Taçi posredoval pri Đukanoviću za nakazilo iz “predsednikove banke”.
