Kdo so bili Partizani in Zakaj so se Borili?

Partizani so bili člani gverilske sile. Vodila jih je Komunistična partija Jugoslavije med drugo svetovno vojno proti silam osi, njihovim jugoslovanskim kolaborantom in rivalski odporniški sili, rojalističnim četnikom. Nemčija in Italija sta zasedli Jugoslavijo aprila 1941. A šele junija istega leta je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je bilo jugoslovanskim komunistom ukazano, naj izvedejo napade na enote osi. Pod vodstvom partijskega vodje Josipa Broza Tita so partizanski odredi izvajali manjšo sabotažo do septembra 1941. Takrat so zasedli srbsko mesto Užice in razglasili osvobojeno Užiško republiko. Jasna namera partizanov, da presežejo nacionalno osvoboditev in ustvarijo socialistično federacijo, jih je odtujila od četnikov. To so bili večinoma srbski vojaki, zvesti izgnanemu kralju. Obe sili sta se spopadli tudi zaradi grozodejstev, ki so jih zagrešili Nemci kot maščevanje za dejanja odpora. Četniki so se želeli izogniti takim grozodejstvom, a je Tito računal, da bodo v odpor pognali še več ljudi.

Tudi potem, ko so bili partizani prisiljeni umakniti se v gore Črne gore ter Bosne in Hercegovine, so pritegnili dovolj rekrutov, da so se označili za Ljudsko osvobodilno vojsko (PLA). Z elitnimi proletarskimi brigadami, izbranimi zaradi svojih bojnih sposobnosti, ideološke zavezanosti in vsejugoslovanskega značaj. Novembra 1942 je Tito pokazal moč svojega gibanja s sklicem Protifašističnega sveta za narodno osvoboditev Jugoslavije, ki je sčasoma postal začasna vlada.

Zakaj so bili jugoslovanski partizani tako uspešni v drugi svetovni vojni?

Poenostavljeno bi bilo reči, da je bilo partizansko gibanje uspešno, ker so imeli karizmatičnega vodjo v »Titu« (Josip Broz). On je bil pred drugo svetovno vojno uspešen vodja Komunistične partije Jugoslavije. Razgibana gorska narava delov Jugoslavije je omogočila ljudskemu odporniškemu gibanju, da se je lahko uprlo nemškim prizadevanjem, da bi jih izbrisali, pa tudi nasprotovanju konkurenčnega rojalističnega »četniškega« odpora. Prav tako so imeli podporo večine zaveznikov v političnem in materialnem smislu. Vključno s priznanjem Winstona Churchilla leta 1944 Titovega dejanskega statusa predsednika vlade Jugoslavije.

Izvor partizanov

Aprila 1941 so v Kraljevino Jugoslavijo z vseh strani vpadle sile osi, predvsem nemške sile, vključno z italijanskimi, madžarskimi in bolgarskimi formacijami. Med invazijo je Luftwaffe bombardirala Beograd. Invazija je trajala nekaj več kot deset dni in se je končala z brezpogojno predajo kraljeve jugoslovanske armade 17. aprila. Poleg tega, da je bila v primerjavi z Wehrmachtom brezupno slabo opremljena, je vojska poskušala braniti vse meje. Vendar ji je uspelo le na tanko razporediti razpoložljiva omejena sredstva.

Pogoji kapitulacije so bili izjemno strogi, saj je os začela razkosati Jugoslavijo. Nemčija je zasedla severno Slovenijo. Obdržala pa je neposredno okupacijo nad srbsko državo in precejšen vpliv na njeno novoustanovljeno marionetno državo, Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Ta se je raztezala po večjem delu današnje Hrvaške in je vsebovala vso sodobno Bosno in Regija Hercegovina in Srem današnje Srbije. Mussolinijeva Italija je zasedla preostanek Slovenije (pripojena in preimenovana v Ljubljansko pokrajino), Kosovo in velike kose obalne Dalmacije (skupaj s skoraj vsemi njenimi jadranskimi otoki). Prav tako je pridobila nadzor nad novoustanovljeno črnogorsko marionetno državo. Dobila je kraljevo oblast v Neodvisni državi Hrvaški, čeprav je imela v njej malo prave moči.

Madžarska je poslala madžarsko tretjo armado, da zavzame del srbske Vojvodine, vključno z Baranjo in Bačko, ter si priključila hrvaško območje Međimurja in slovensko območje Prekmurja. Bolgarija si je medtem priključila skoraj vso Makedonijo ter majhna območja vzhodne Srbije in Kosova. Razpad Jugoslavije, nastanek NDH, Neodvisne države Črne gore in Nedićeve Srbije ter aneksije jugoslovanskega ozemlja s strani različnih držav osi so bili nezdružljivi s takrat veljavnim mednarodnim pravom.

Formacija in zgodnji upor

Operacija Barbarossa, invazija Osi na Sovjetsko zvezo, se je začela 22. junija 1941. Prva komunistična vojaška enota, Sisaška brigada, je bila ustanovljena 22. junija 1941. Na dan, ko je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. To je bilo v uradni jugoslovanski historiografiji prezrto, saj ni bilo povezano s partizanskim gibanjem. Prva vstaja, ki jo je vodil Tito, se je zgodila dva tedna pozneje, v Srbiji. Komunistična partija Jugoslavije se je uradno odločila za oboroženo vstajo 4. julija. datum, ki je bil pozneje označen kot dan borca ​​– državni praznik v SFR Jugoslaviji. Nek Žikica Jovanović Španac je 7. julija ustrelil prvi naboj kampanje, kasneje na dan vstaje Socialistične republike Srbije (del SFR Jugoslavije).

Šestnajst partizanskih mladincev z zavezanimi očmi čaka na usmrtitev nemških sil v Smederevski Palanci, 20. avgusta 1941. Avgusta so partizani v Stanuloviću, gorski vasi, ustanovili štab Kopaoniškega partizanskega odreda. Njihovo osvobojeno območje, sestavljeno iz bližnjih vasi, se je imenovalo “Republika rudarjev” in je trajalo 42 dni. Odporniki so se kasneje formalno pridružili partizanskim vrstam. Partizani so 21. decembra 1941 ustanovili 1. proletarsko udarno brigado (1. Proleterska udarna brigada). Prvo redno partizansko vojaško enoto, ki je sposobna delovati izven svojega območja. Leta 1942 so se partizanski odredi uradno združili v Ljudskoosvobodilno vojsko in Partizanske odrede Jugoslavije (NOV in POJ) s približno 236.000 vojaki decembra 1942.

Partizani v Sloveniji

Slovenija je bila med drugo svetovno vojno v edinstveni situaciji v Evropi. Le Grčija je delila svojo izkušnjo razkosanosti. Vendar je bila Slovenija edina, ki je doživela nadaljnji korak. Absorpcijo in priključitev sosednji nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in Madžarski. Ker je bil sam obstoj slovenskega naroda ogrožen, je bila slovenska podpora partizanskemu gibanju veliko trdnejša kot na Hrvaškem ali v Srbiji. Poudarek na obrambi narodnostne identitete se je izkazal s poimenovanjem čet po pomembnih slovenskih pesnikih in pisateljih po vzoru bataljona Ivana Cankarja.

Na samem začetku so bile partizanske sile majhne, ​​slabo oborožene in brez kakršne koli infrastrukture, vendar so imeli med njimi tudi španski veterani državljanske vojne nekaj izkušenj z gverilskim bojevanjem. Partizansko gibanje v Sloveniji je delovalo kot vojaška veja Osvobodilne fronte slovenskega naroda, antifašistične odporniške platforme, ustanovljene v Ljubljanski pokrajini 26. aprila 1941, ki je prvotno sestavljalo več skupin levo usmerjenih, med katerimi so najbolj opazne komunistična stranka in krščanski socialisti. Med vojno je vpliv Komunistične partije Slovenije začel naraščati, dokler ni bila njena premoč uradno sankcionirana z Dolomitsko deklaracijo z dne 1. marca 1943. Nekateri pripadniki Osvobodilne fronte in partizani so bili bivši člani odporniškega gibanja TIGR.

Slovenski Partizani

Slovenski partizani so ohranili svojo specifično organizacijsko strukturo in slovenski jezik kot poveljniški jezik vse do zadnjih mesecev druge svetovne vojne, ko je bil njihov jezik odstranjen kot poveljniški jezik. Od leta 1942 do po 1944 so nosili triglavko, ki so jo kot del uniforme postopoma zamenjali s titovko. Marca 1945 so se slovenske partizanske enote uradno združile z Jugoslovansko vojsko in tako prenehale kot samostojna formacija.

Partizansko delovanje v Sloveniji se je začelo leta 1941 in je bilo neodvisno od Titovih partizanov na jugu. Jeseni 1942 je Tito prvič poskušal nadzorovati slovensko odporniško gibanje. Arsa Jovanović, vodilni jugoslovanski komunist, ki je bil poslan iz Titovega vrhovnega poveljstva jugoslovanskega partizanskega odpora, je aprila 1943 neuspešno končal svojo misijo vzpostavitve centralnega nadzora nad slovenskimi partizani. Leta 1944 je prišlo do združitve slovenskih partizanov s Titovimi silami. Decembra 1943 je bila na težkem in razgibanem terenu zgrajena Partizanska bolnišnica Franja, le nekaj ur od Avstrije in osrednjih delov Nemčije. Partizani so oddajali svoj radijski program Radio Kričač, o katerem okupatorju niso nikoli izvedeli, čeprav so lokalnemu prebivalstvu zasegli sprejemne antene.