Edvard Kardelj (roj. 27. januar 1910, Ljubljana, Avstro-Ogrska [zdaj v Sloveniji] — umrl 10. februar 1979, Ljubljana, Socialistična republika Slovenija) je bil Jugoslovanski revolucionar in politik, tesen sodelavec in izbran za naslednika Josipa Broza Tita. Bil je glavni ideološki teoretik jugoslovanskega marksizma ali titoizma. Sin železničarja, Edvard Kardelj je diplomiral na ljubljanskem učiteljišču. Od 16. leta je bil član prepovedane komunistične partije, sprva v njeni mladinski ligi. Zaradi sindikalne in partijske dejavnosti je bil zaprt (1930–32), leta 1934 pa je pobegnil v izgnanstvo in se na koncu prebil iz Češkoslovaške v Sovjetsko zvezo, kjer je bil deležen indoktrinacije v podzemnih metodah. Kardelj se je leta 1934, pred odhodom, prvič srečal s Titom. Od leta 1937 dalje v Jugoslaviji je bil večkrat aretiran in zaprt.
Po nemški okupaciji Jugoslavije (1941) je Kardelj pomagal organizirati odporniško fronto v Sloveniji. Nato je spremljal Tita v večjem delu partizanskih bojev. Po vojni je bil podpredsednik (1945–53) pod Titom in je sestavil (1946) zvezno ustavo Jugoslavije, ki jo je navdihnila Sovjetska zveza. Postal je eden najpomembnejših teoretikov in legalistov v državi, ki je vodil ustvarjanje vseh naslednjih ustav iz let 1953, 1963 in 1974. Njegove ideje so močno vplivale na kasnejši politični razvoj, zlasti tiste o naravi nacionalne identitete in ustavnem položaju narodnih manjšin. , v Jugoslaviji in postjugoslovanskih državah.
Edvard Kardelj, Bevc, Sperans, Krištof?
Edvard Kardelj, znan tudi pod psevdonimom Bevc, Sperans in Krištof, je bil jugoslovanski politik in ekonomist. Bil je eden vodilnih članov Komunistične partije Slovenije pred drugo svetovno vojno. Med vojno je bil Kardelj eden od vodij Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva in slovenskega partizana, po vojni pa je bil zvezni politični vodja v SFRJ in je vodil jugoslovansko delegacijo v mirovnih pogajanjih z Italija glede mejnega spora v Julijskem pohodu. Bil je glavni tvorec jugoslovanskega sistema delavskega samoupravljanja. Bil je ekonomist in redni član tako Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot Srbske akademije znanosti in umetnosti. odigral je pomembno vlogo in postavil zunanjo politiko tako, da je oblikoval temeljne ideološke podlage jugoslovanske politike neuvrščenosti v 50. in 60. letih 20. stoletja.
Mladost Edvarda Kardelja
Kardelj se je rodil v Ljubljani. Pri 16 letih se je včlanil v Komunistično partijo Jugoslavije. Tam je bil vpoklican pod vplivom slovenskega novinarja Vlada Kozaka. Študiral je za učitelja, a nikoli ni delal kot učitelj. Leta 1930 je bil aretiran v Beogradu in obsojen zaradi članstva v ilegalni komunistični partiji. Leta 1932 je bil izpuščen in se vrnil v Ljubljano. Tu je postal eden od vodij slovenskega dela stranke, potem ko je večina njenih nekdanjih članov bodisi izstopila iz stranke bodisi umrla v čistkah Josipa Stalina.
Leta 1935 je odšel v Moskvo, da bi delal za Kominterno. Bil je del skupine, ki je preživela Stalinovo čistko jugoslovanskega komunističnega vodstva. Po Stalinovem imenovanju Josipa Broza Tita za vodjo stranke je Kardelj postal vodilni član Partije. Novo vodstvo, osredotočeno na Tita, Aleksandra Rankovića in Kardelja, se je leta 1937 vrnilo v Jugoslavijo in začelo novo partijsko politiko. To je pozvalo k skupni antifašistični platformi vseh jugoslovanskih levičarskih sil in k federalizaciji Jugoslavije. Istega leta je bila ustanovljena samostojna Komunistična partija Slovenije, med njenimi voditelji je bil Kardelj, skupaj s Francom Leskoškom in Borisom Kidričem.
Kardelj se je 15. avgusta 1939 poročil s Pepco Kardelj. Ona je bila sestra ljudskega heroja in komunističnega funkcionarja Ivana Mačka (alias Matija).
Edvard Kardelj in povojna leta
Po letu 1945 se je povzpel na najvišje položaje v jugoslovanski vladi. Tam se je preselil v luksuzno hišo v ljubljanski četrti Tacen, ki so jo odvzeli prejšnjemu lastniku, industrialcu Ivanu Seunigu. Hišo je leta 1940 zgradil arhitekt Bojan Stupica (1910–1970), v njej pa je sprva živel komunistični politik Boris Kraigher.
Kardelj je med letoma 1945 in 1947 vodil jugoslovansko delegacijo, ki se je na Julijskem pohodu pogajala o mirovnih pogajanjih z Italijo o mejnem sporu. Po razkolu Tito-Stalin leta 1948 je skupaj z Milovanom Đilasom in Vladimirjem Bakarićem pomagal oblikovati novo gospodarsko politiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, znano kot delavsko samoupravo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti po Đilasovi odstranitvi, se je povzpel do glavnega teoretika titoizma in jugoslovanskega delavskega samoupravljanja.
Kardelja je leta 1959 ustrelil in ranil Jovan Veselinov. Čeprav je uradna policijska preiskava ugotovila, da je Veselinov streljal na divjega merjasca, Kardelja pa je udaril od skale, se je takrat domnevalo, da je atentat organiziral njegov politični tekmec Aleksandar Ranković ali Rankovićev, zaveznik Slobodan Penezić.
Kardeljeva vloga se je v šestdesetih letih iz še nejasnih razlogov zmanjšala. Ponovno je postal pomemben po letu 1973, ko je Tito odstranil hrvaško, srbsko in slovensko reformistično komunistično vodstvo in obnovil bolj ortodoksno partijsko linijo. Naslednje leto je bil eden glavnih avtorjev jugoslovanske ustave iz leta 1974, ki je decentralizirala odločanje v državi, tako da so posamezne republike prepuščene vodenju njihovih političnih vodstev.
Smrt in dediščina
Kardelj je umrl zaradi raka debelega črevesa v Ljubljani 10. februarja 1979. V času svojega življenja je prejel več odlikovanj. Imenovan je bil za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in je bil uradno počaščen kot Ljudski heroj Jugoslavije. Poleg številnih ulic se je celotno obalno mesto Ploče na južni Hrvaški v letih 1950-1954 in ponovno od 1980 do 1990 preimenovalo v Kardeljevo. Takoj po njegovi smrti se je Univerza v Ljubljani preimenovala v “Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani”. «
Po razpadu Jugoslavije so večini teh povrnili svoja prejšnja imena, v Sloveniji pa še vedno obstajajo imena ulic in trgov, ki nosijo njegovo ime; na primer trg v Novi Gorici. Edvard Kardelj je bil oče pesnika Boruta Kardelja, ki je storil samomor leta 1971. Njegova žena Pepca Kardelj je leta 1990 umrla zaradi srčnega infarkta, a se je veliko govorilo, da je storila samomor. Edvard Kardelj je bil oče pesnika Boruta Kardelja. Njegov vnuk je Igor Šoltes, odvetnik in politik.
