Kdo je Vrhunski Nobelov Nagrajenec Ivo Andrić?

Ivo Andrić je bil jugoslovanski romanopisec, pesnik in pisatelj kratkih zgodb, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Njegovi spisi so se ukvarjali predvsem z življenjem v njegovi rodni Bosni pod osmansko oblastjo. Ivo Andrić, rojen v Travniku v Avstro-Ogrski, današnja Bosna in Hercegovina, je gimnazijo obiskoval v Sarajevu, kjer je postal aktiven član več južnoslovanskih narodnih mladinskih organizacij. Po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda junija 1914 je Andrića aretirala in zaprla avstro-ogrska policija, ki je sumila, da je vpleten v zaroto.

Ker oblasti niso mogle zgraditi močne obtožbe proti njemu, je večji del vojne preživel v hišnem priporu, izpuščen pa je bil šele po splošni amnestiji za takšne primere julija 1917. Po vojni je študiral južnoslovansko zgodovino in književnost na univerzah v Zagrebu in Gradcu, sčasoma pa je doktoriral. v Gradcu leta 1924. Delal je v diplomatski službi Kraljevine Jugoslavije od 1920 do 1923 in ponovno od 1924 do 1941. Leta 1939 je postal jugoslovanski veleposlanik v Nemčiji, vendar se je njegov mandat končal aprila 1941 z nemškim vodstvom. Kmalu po invaziji se je Ivo Andrić vrnil v nemški okupirani Beograd. V času druge svetovne vojne je mirno živel v prijateljevem stanovanju, v razmerah, ki jih nekateri biografi primerjajo s hišnim priporom, in napisal nekaj svojih najpomembnejših del, med drugim Na Drini ćuprija (Most na Drini).

Ivo Andrić in njegova družina

Ivan Andrić se je rodil v vasi Dolac pri Travniku 9. oktobra 1892, njegova mati Katarina pa je bila v mestu na obisku pri sorodnikih. Andrićeva starša sta bila oba katoliška Hrvata. Bil je edini otrok svojih staršev. Njegov oče Antun je bil v težavah srebrnar, ki se je zatekel k delu kot šolski hišnik v Sarajevu, kjer je živel z ženo in majhnim sinom. Pri 32 letih je Antun umrl za tuberkulozo, tako kot večina njegovih bratov in sester. Ivo Andrić je bil takrat star le dve leti. Andrićeva mati je ovdovela in brez denarja odpeljala v Višegrad in ga dala v oskrbo svoji svakinji Ani in svaku Ivanu Matkoviću, policistu. Par je bil finančno stabilen, a brez otrok, zato sta se dogovorila, da bosta skrbela za dojenčka in ga vzgajala kot svojega. Medtem se je Andrićeva mati vrnila v Sarajevo in iskala zaposlitev.

Ivo Andrić je odraščal v državi, ki se je od osmanskega obdobja malo spremenila, čeprav je bil na berlinskem kongresu leta 1878 pooblaščen za Avstro-Ogrsko. Vzhodna in zahodna kultura sta se v Bosni mešali v veliko večji meri kot kjer koli drugje na Balkanskem polotoku. Ivo Andrić, ki je tam živel že od malih nog, je začel ceniti Višegrad in ga imenoval “moj pravi dom”. Čeprav je šlo za majhno deželno mesto, se je Višegrad izkazal za trajen vir navdiha. To je bilo večetnično in večkonfesionalno mesto, kjer so prevladovali Srbi (pravoslavni kristjani) in Bošnjaki (muslimani). Ivo Andrić je že od malih nog pozorno opazoval običaje domačinov. Te običaje in posebnosti življenja v vzhodni Bosni bo kasneje podrobno opisal v njegovih delih. Ivo Andrić je svoje prve prijatelje pridobil v Višegradu, z njimi se je igral ob reki Drini in znamenitem mestnem mostu Mehmeda Paše Sokolovića.

Študentski aktivizem

Leta 1908 je Avstro-Ogrska uradno priključila Bosno in Hercegovino, na žalost južnoslovanskih nacionalistov, kot je Andrić. Konec leta 1911 je bil Andrić izvoljen za prvega predsednika Srbsko-hrvaškega naprednega gibanja, tajne družbe s sedežem v Sarajevu, ki je spodbujala enotnost in prijateljstvo med Srbi in Hrvati. mladine in nasprotoval avstro-ogrski okupaciji. Njene člane so ostro kritizirali tako srbski kot hrvaški nacionalisti, ki so jih zavrnili kot “izdajalce svojih narodov”. Ivo Andrić je brez skrbi nadaljeval z agitacijo proti Avstro-Ogrom. 28. februarja 1912 je govoril pred množico 100 študentskih protestnikov na sarajevski železniški postaji in jih pozval, naj nadaljujejo svoje demonstracije. Avstro-ogrska policija je pozneje začela nadlegovati in preganjati pripadnike SHNO. Deset jih je bilo izključenih iz šol ali kako drugače kaznovanih, čeprav se je Andrić sam izognil kazni. Ivi Andrić se je pridružil tudi južnoslovanskemu študentskemu gibanju Mlada Bosna in postal eden njegovih najvidnejših članov.

Ivo Andrić in diplomatska kariera

Takoj po vojni je postajala vse bolj očitna Andrićeva težnja po identifikaciji s srbstvom. V korespondenci iz decembra 1918 je Vojnović mladega pisatelja opisal kot “katolika … Srbina iz Bosne.” Andrić je do leta 1919 diplomiral iz južnoslovanske zgodovine in književnosti na univerzi v Zagreb. Bil je večno obubožan in je s svojim pisateljskim in uredniškim delom zaslužil skromno vsoto. Do sredine leta 1919 je spoznal, da ne bo mogel še dolgo finančno preživljati sebe in ostarele matere, tete in strica. Vse pogostejši so bili tudi njegovi pozivi Alaupoviću za pomoč pri zagotavljanju državne službe. Septembra 1919 mu je Alaupović ponudil mesto tajnika na ministrstvu za vero, kar je Ivo Andrić sprejel.

Konec oktobra je Andrić odšel v Beograd. Vključil se je v mestne literarne kroge in kmalu postal eden najbolj priljubljenih mladih beograjskih pisateljev. Čeprav je beograjski tisk o njem pisal pozitivno, Andrić ni maral biti javna osebnost, zato se je osamil in se distanciral od svojih piscev. Hkrati je postal nezadovoljen s svojo vladno službo. Pisal je Alaupoviću z zahtevo za premestitev na ministrstvo za zunanje zadeve. 20. februarja je bila Andrićeva prošnja ugodena in je bil razporejen v misijo zunanjega ministrstva v Vatikanu.

Politična kariera

Ivo Andrić je imel s komunisti sprva negotov odnos, ker je bil pred tem uradnik v kraljevski vladi. V javno življenje se je vrnil šele, ko so bili Nemci izgnani iz Beograda. Na Most na Drini je izšla marca 1945. Sledila je Travnička hronika septembra in Gospođica novembra. Na Most na Drini je začela veljati za Andrićev magnum opus in so jo komunisti razglasili za klasiko jugoslovanske književnosti. Kronika zgodovine mostu Mehmeda Paše Sokolovića in mesta Višegrad od gradnje mostu v 16. stoletju do izbruha 1. svetovne vojne. Drugi roman, Travnička hronika, spremlja francoskega diplomata v Bosni v času napoleonskih vojn. Tretja, Gospođica, se vrti okoli življenja Sarajlije. V povojnem obdobju je Andrić izdal tudi več zbirk kratkih zgodb, nekaj potopisnih spominov in vrsto esejev o pisateljih, kot so Vuk Karadžić, Petar II Petrović-Njegoš, Petar Kočić.

Nobelova nagrada, mednarodno priznanje in smrt

Do poznih petdesetih let prejšnjega stoletja so bila Andrićeva dela prevedena v številne jezike. Švedska akademija mu je 26. oktobra 1961 podelila Nobelovo nagrado za književnost. Dokumenti, objavljeni 50 let pozneje, so razkrili, da je Nobelov odbor izbral Andrića namesto pisateljev, kot je J.R.R. Tolkien, Robert Frost, John Steinbeck in E.M. Forster. Odbor je navedel “epsko moč, s katero je zasledoval teme in upodabljal človeške usode iz zgodovine njegove države”. Ko je bila novica objavljena, so Andrićevo beograjsko stanovanje preplavili novinarji in javno se je zahvalil Nobelovemu odboru, da ga je izbral za dobitnika tistega leta. Ivo Andrić je vso svojo denarno nagrado, ki je znašala okoli 30 milijonov dinarjev, podaril in predpisal, da se z njo kupi knjižnične knjige v Bosni in Hercegovini.

Nobelova nagrada je Andriću zagotovila svetovno priznanje. Naslednjega marca je na potovanju v Kairo zbolel in se je moral vrniti v Beograd na operacijo. Moral je odpovedati vse promocijske dogodke v Evropi in Severni Ameriki, vendar so njegova dela še naprej ponatiskala in prevedla v številne jezike. Sodeč po pismih, ki jih je takrat pisal, se je Andrić počutil obremenjenega s pozornostjo, vendar se je trudil, da je ni javno pokazal. Ob prejemu Nobelove nagrade se je število nagrad in priznanj, ki so mu podelili, pomnožilo. Leta 1962 je prejel red republike, 27. julijsko nagrado Bosne in Hercegovine, nagrado AVNOJ-a 1967 in red heroja socialističnega dela 1972. Poleg tega, da je bil član jugoslovanske in srbske akademije znanosti in umetnosti, je postal tudi dopisnik njihovih bosanskih in slovenskih kolegov, prejel je častni doktorat univerz v Beogradu, Sarajevu in Krakovu.