Aleksandar Karađorđević je bil eden izmed poslednjih kraljev Jugoslavije. Aleksander I je bil od leta 1914 knez regent Kraljevine Srbije. Pozneje tudi kralj Jugoslavije od 1921 do 1934 (pred 1929 je bila država znana kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev). Leta 1934 ga je med državniškim obiskom v Franciji umoril Bolgar Vlado Černozemski iz notranje makedonske revolucionarne organizacije.
Zgodnje življenje
Aleksandar Karađorđević se je rodil 16. decembra 1888 v Kneževini Črni gori kot četrti otrok (drugi sin) Petra Karađorđevića (sina srbskega princa Aleksandra, ki je bil trideset let prej leta 1858 prisiljen abdicirati in predati oblast v Srbiji nasprotni hiši). Kljub podpori Ruskega cesarstva je bila v času Aleksandrovega rojstva hiša Karađorđević v političnem izgnanstvu. Družinski člani pa so bili raztreseni po vsej Evropi. Niso se mogli vrniti v Srbijo.
Srbija se je pred kratkim iz kneževine spremenila v kraljevino pod Obrenovići. Ti so vladali ob močni podpori Avstro-Ogrske. Nasprotovanje med obema nasprotujočima si kraljevskima hišama je bilo tolikšno, da so Obrenovići po atentatu na kneza Mihaila Obrenovića leta 1868 zatekli k ustavnim spremembam, in sicer so Karađorđevićem razglasili prepoved vstopa v Srbijo. Aleksander je bil star dve leti, ko je leta 1890 zaradi zapletov umrla njegova mati princesa Zorka.
Aleksandar Karađorđević je svoje otroštvo preživel v Črni gori. Leta 1894 je njegov oče vdovec odpeljal štiri otroke, vključno z Aleksandrom, v Ženevo, kjer je mladenič končal osnovnošolsko izobrazbo. Poleg svojega starejšega brata Georgea je šolanje nadaljeval v imperialnem korpusu v Sankt Peterburgu v Ruskem cesarstvu. Britanski zgodovinar Robert Seton-Watson je opisal Aleksandra kot rusofila v času svojega bivanja v Sankt Peterburgu in čutil veliko hvaležnost za pripravljenost cesarja Nikolaja II., da mu da zatočišče, kjer so ga obravnavali z veliko častjo in spoštovanjem.
Balkanske vojne in prva svetovna vojna
Marca 1912 se je Aleksandar Karađorđević srečal z desetimi višjimi vojaškimi poveljniki. Vsi so se strinjali, da bodo končali vse notranje konflikte v vojski in se v celoti zavezali uresničevanju nacionalnih ciljev, kar je omogočilo prostor za konsolidacijo pred obema zaporednima balkanskima vojnama.
V prvi balkanski vojni leta 1912 je prestolonaslednik Aleksander kot poveljnik prve armade v zmagovitih bojih v Kumanovu in Bitoli. Eden od Aleksandrovih najbolj cenjenih trenutkov se je zgodil, ko je pregnal Osmane s Kosova. 28. oktobra 1912 je vodil srbsko vojsko na ogled na Polju Kosov. Polje Kosov je bilo mesto, kjer so Srbi pod knezom Lazarjem 28. junija 1389 v legendarni bitki premagali otomanski sultan Murad I. in ga Srbi štejejo za sveta tla. V veliko čast mu je bilo, da se je poklonil Srbom, ki so padli v prejšnji bitki. Po prvi balkanski vojni so se med zmagovalci pojavili spori glede nadzora nad Makedonijo. Srbija in Grčija pa sta podpisali zavezništvo proti Bolgariji. Kasneje leta 1913, med drugo balkansko vojno, je Aleksander poveljeval srbski vojski v bitki pri Bregalnici proti Bolgarom.
Aleksandar Karađorđević, kralj Jugoslavije
Decembra 1918 je Aleksandar Karađorđević kot knez regent v vnaprej pripravljeni postavitvi sprejel delegacijo Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, eden od delegacij je prebral nagovor, Aleksandar Karađorđević, kralj Jugoslavije pa je sprejel nagovor. To je veljalo za rojstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Eno prvih Aleksandrovih dejanj kot princa regenta novega kraljestva je bilo, da je izjavil, da podpira razširjeno zahtevo po zemljiški reformi z navedbo: “V naši svobodni državi lahko in bodo le svobodni posestniki.
Februarja 1919 je Aleksandar Karađorđević podpisal odlok o zemljiški reformi. S tem je razbil vse fevdalne posesti, ki presegajo velikost 100 katastrskih jarmov, pri čemer je bilo treba plačati odškodnino za nekdanje posestnike, razen za tiste, ki so pripadali hiši Habsburžanov in drugim vladajočim družinam sovražnih držav v velika vojna. Po odloku o zemljiški reformi je bilo približno dva milijona hektarov zemlje predanih pol milijona kmečkih gospodinjstev, čeprav je bila izvedba zelo počasna, saj je trajalo 15 let, preden je bila zemljiška reforma končana.
Tako v Makedoniji kot v Bosni in Hercegovini je bila večina posestnikov, ki so izgubili zemljo, muslimanov, medtem ko je bila večina njihovih nekdanjih najemnikov, ki so prejeli zemljo, kristjanov, v obeh krajih pa so zemljiško reformo razumeli kot napad na politično in gospodarsko moč muslimansko plemstvo. Na Hrvaškem, v Sloveniji in v Vojvodini je bila večina posestnikov, ki so izgubili svojo zemljo, avstrijskega ali madžarskega plemstva, ki običajno ni prebivalo v teh krajih, kar pomeni, da ne glede na to, kako jim je bila izguba zemlje zamerila, ni imela take vrste. političnih posledic, ki jih je imela v Makedoniji in v Bosni, kjer so živeli albanski in bosanski muslimani.
Aleksandar Karađorđević in atentat
Po ustaški velebitski vstaji novembra 1932 je Aleksander prek posrednika italijanski vladi rekel: “Če hočeš imeti resne nemire v Jugoslaviji ali povzročiti spremembo režima, me moraš ubiti. Streljaj name in se prepričaj, da si končal.” stran, ker je to edini način za spremembe v Jugoslaviji.”
Francoski zunanji minister Louis Barthou je leta 1934 poskušal zgraditi zavezništvo. To naj bi obvladovalo Nemčijo, sestavljeno iz francoskih zaveznikov v vzhodni Evropi, kot je Jugoslavija, skupaj z Italijo in Sovjetsko zvezo. Dolgoletno rivalstvo med Benitom Mussolinijem in kraljem Aleksandrom je zapletlo Barthoujevo delo, saj se je Aleksandar Karađorđević pritoževal nad italijanskimi terjatvami proti njegovi državi skupaj s podporo madžarskemu revizionizmu in teroristični skupini hrvaških ustašev.
Dokler bo imela francoska zaveznica Jugoslavija še naprej spore z Italijo, bi bili Barthoujevi načrti za italo-francosko zbliževanje mrtvorojeni. Med obiskom v Beogradu junija 1934 je Barthou kralju obljubil, da bo Francija pritisnila na Mussolinija. Ta naj bi podpisal pogodbo, po kateri se bo odrekel svojim terjatvam do Jugoslavije. Aleksandar Karađorđević je bil skeptičen do Barthoujevega načrta. Opozoril je, da je v Italiji na stotine ustašev in govorilo se je, da je Mussolini financiral neuspešen poskus ustašev, da bi ga decembra 1933 ubili.
Medtem ko se je Aleksandar Karađorđević počasi vozil v avtomobilu po ulicah skupaj s francoskim zunanjim ministrom Louisom Barthoujem, je orožnik Bolgar Vlado Chernozemski stopil z ulice. Dvakrat je ustrelil kralja in šoferja s polavtomatskim Mauser C96 pištolo. Aleksandar Karađorđević je umrl v avtu. Zdrsnil je nazaj na sedež, z odprtimi očmi. Francoski zunanji minister Louis Barthou je bil prav tako ubit zaradi naključne krogle. Izstrelila jo je francoska policija med spopadom po napadu.
